Dobro jutro: Počitek ali lenoba

Te dni se prazniki kar vrstijo. Začelo se je z martinovim, s praznikom mošta in vina, goske in mlincev, nadaljevalo z Liffom, s praznikom filma. Zaobšel nas ni niti ameriški zahvalni dan, ki so ga na družabnih omrežjih dopolnile pripovedi o podobnih slavjih v drugih kulturah. Vmes se je zgodil še indijski izbruh svetlobe in barv – divali. In že novembra smo začeli slaviti veseli december.

Praznikov za zvrhan koš, torej. A med njimi ni enega, ki bi v tem navalu slavja še kako prav prišel: praznika počitka, nič dela, brezdelja. Zato glasujem za njegovo uvedbo, lahko tudi januarja.

Delavniki se že več let podaljšujejo, še otroci so v šolah od osmih do petih. Doma jih čakajo domače naloge, ob koncih tedna se morajo učiti. Odrasli v popoldanskih uricah ali ob koncu tedna kuhamo, pospravljamo in počnemo na splošno vse, za kar nam sicer zmanjkuje časa.

Ne nazadnje imamo praznik dela, ki ga slavimo kar dva dni, ostali pa smo brez drugega januarja, edinega dneva v letu, ki je bil dejansko namenjen počitku.

Praznik nič dela bi namenila čaščenju tega, da si dovolimo vzeti čas zase. In ozaveščanju, kako je nič delo nujno za skupno dobro. Kajti davek na celoletno norijo, ki se prav zdaj iz dneva v dan le še stopnjuje, je tudi ta, da ne razmišljamo več. Tako kot ne sanjarimo, ne načrtujemo, ne (ob)čutimo, ampak zgolj poskušamo preživeti. Na praznik nič dela bi se zato brez slabe vesti lahko zleknili na kavč, se pokrili s toplo odejo, srkali vroč kakav, brali, gledali filme ali pa se samo potopili v svet sanjarij ali misli.

Nekoč sem se na tem mestu že spraševala, kdaj se je v nas zalezel občutek, da se moramo za počitek opravičevati? Dobila sem veliko odzivov in prav v vseh prošnjo, naj vendarle več pišemo o tem, kako prija, ko nič ne počnemo. Da to smemo in celo moramo početi. Brez opravičila, brez pojasnila.

Ko počiva narava, razumemo. Ko počiva človek, rečemo, da je len.