Dobro jutro: Pod listjem

November, ki se po dnevu mrtvih razcveti v indijansko poletje, s snežno belimi marjeticami, cekinasto zlatimi regratovimi koški in skoraj cvetočimi mačicami, se danes bliža svoji naravni starosti. Že jutri bo drugače. Težke nevihtne oblake so atmosferske sile, na katere celo najbolj goreče človeške želje ne vplivajo, že potisnile globoko nad razbrazdano pokrajino. Od zgoraj se skozi nepredirno sivino ne razloči lepih in grdih, tistih, ki pokajo od zdravja, in razpadajočih. Tema in sneg vse polepšata. Mogoče otroci zato vsako leto tako neučakano sprašujejo, kdaj bo že sneg. Svet se z neverjetno lahkotno čarovnijo spremeni v deželo pravljičnih gradov in rogovilastih bitij, ki v belih dokolenkah lomastijo čez planjave.

V slovesni tišini, ki se zgosti iz razbitih zvokov, ko dežne kaplje začnejo spreminjati obliko, barvo in hitrost, se dreves, žic, presenečenih ptičev, dimnikov, streh, volnenih kap, redkih polhovk, pleš in nagajivih kitk nalahko oprijemljejo snežinke.

Zadnji listi, ki so vztrajali na drevesih s samozaverovano lepoto večne mladosti, se nepreklicno postarajo. Na kratki zadnji poti, če jih ne prestreže veter in jih kot plešoče dušice ne odvrtinči v neznano, se srečajo iz visokih in nižjih slojev: zardeli listi bukev, zlat šelesteči dež s tankih brez izpod gozdnega roba, v tulce zviti, kot kubanski tobak, ki bi ga zavrgle spretne roke delavk, rjasti listi plečatih hrastov in poplesavajoči jezički sivih vrb. Na zemlji bodo pod njihovim trohnečim pokrovom našli zavetje pajki, izgubljene pasje žogice in milijoni nevidnih bitij, ki iz mrtvega delajo živo. Iz starosti novo mladost. Z vmesnim časom za premišljevanje. O potovanju, ki ga je 44 let pred našim štetjem v prvi knjigi o staranju popisal rimski pravnik, filozof in senator Mark Tulij Ciceron. Ko je pred nekaj leti zdolgočaseni filozof Eric Jarosinski začel pisati tvite, je filozofijo zamrznil v kristale: »Moje upanje: na pol izgubljeno. Moja poezija: na pol najdena. Moj kozarec: na pol prazen. Moj grob: na pol poln.«