Dobro jutro: Poj, pesnik!

»Ne pozabi me, ne pozabi, tudi če odidem daleč stran, ne pozabi me, tudi če se stara strast ujame v mreže nove želje. Tobu mone rekho,« je prepeval Rabindranath Tagore ob lastni glasbeni spremljavi in leta 1913 postal prvi pesnik pevec – danes bi mu rekli kantavtor –, ki mu je Švedska akademija podelila Nobelovo nagrado za književnost »za njegove globoko občutljive, sveže in prekrasne verze«.

Sto tri leta pozneje bodo Nobelovo nagrado podelili Bobu Dylanu, drugemu pesniku pevcu, ki ga je v zgodovini te nagrade odbor učenih ljudi prepoznal kot »ustvarjalca novega izraza znotraj velike tradicije ameriške pesmi«.

Popravek, švedski akademiki, Dylan je ustvaril nov izraz v velikem obdobju, v katerem živimo, in kakor indijski pesnik Tagore prepeval tako tistim, ki ga poslušajo, kot tistim, ki ga ignorirajo, in sicer o tem, o čemer nam pesniki drugače govorijo. O pomenu ljubezni in smislu človeškosti, o teži obstoja in grozljivi ceni, ki jo večno plačujemo za mir.

Dylan si je nagrado že zdavnaj zaslužil; ne zato, ker je tako priljubljen, ampak zato, ker je tako dober. Zato ker je tako močno vplival na toliko generacij, ki jih je učil, da je poezija bistvo človeške narave, zapeti verz pa močnejši od vulgarnega orožja.

Obožujem Dylana in takoj za Nobelovo nagrado kandidiram Leonarda Cohena. Za književnost ali za mir, saj je vseeno. V pesmi je to ista stvar, saj verz, ki spodbuja sovraštvo in ne slavi svetinje miru, ne more biti dober.

»Lepota je nasmeh resnice,« je pisal Tagore. »Če tvoje življenje dobro gori, je poezija samo pepel plamenečega žara,« je zapisal Cohen. Nekje med verzoma je tudi Dylan, ki prepeva o lepoti z glasom, podobnem pepelu plamenečega žara. In komaj čakam, da bom slišala, koliko besed bo izgovoril na podelitvi visoke nagrade. Predvidevam, da dve. Dovolj, pesnik, poj še naprej. Poslušali bomo.