Tiskane izdaje
Izpod košatega hrasta, ki je dvesto let sestavljal svoje lističe v bohotno dežnikasto krošnjo, da bi mi pod njo bilo prijetno sredi poletne pripeke, se ne morem načuditi, čemu nekateri tako mučijo svoja srca. Že res, da je srce sredi dopusta, ob morski obali ali na peščenem obrežju reke, pa v hladni gorski dolinici ali na skalnem robu s silnim razgledom vedno na močni preizkušnji, da bi poskočilo hitreje in se odprlo širše kot ob navadnih duhamornih tednih.
Še tisto, ki je že kazalo prvo otopelost, se prerojeno prebudi in nas preseneti z novim ritmom in nam vsaj za nekaj dni olajša poletno popotovanje skozi življenje. Izpod svojega zelenega očaka se ne čudim počasnim parom, ki pozabijo na vročino, pa se ustavijo na najhujši pripeki in iz nasprotnih oči kot iz ogledala srkajo lepoto obale in ugodje morskega valovanja. Ker jih že naslednji trenutek potegne nekam naprej, da izginejo mimo svetilnika – morda iskat svoj hrast ali nad vodo nagnjen bor, da se srci ne bi pregreli na prežganem kamenju.
Ne dojamem pa, kaj je srce hudega storilo onim, ki sredi najhujše pripeke z zadnjimi atomi moči potiskajo pedala nad smrdljivo puhtečim asfaltom, kolesa pa so si obložili z usnjenimi torbami in nanje privezali zvitke tanke plastike, na kateri bodo kdo ve kje počivaje počakali, da se pregrete mišične niti vsaj malo umirijo za naslednje vročinsko mučenje.
Čedalje bolj sem prepričan, da ti na kolesih pa oni na rolkah ter tisti s tekaškimi copati in vpojno krpo na glavi ne slišijo ali pa nočejo slišati svojega srca. Zagotovo jih nagovarja, da naj ga ne mučijo in naj mu privoščijo, da tudi ono kdaj uživa svoj dopustniško umirjeni ritem nekje v senčnatem objemu hrasta, razcvetelega grma oleandra ali bohotno razpete bugenvilije. Gotovo jim pravi, da bi bilo povsem zadovoljno tudi s senco domače hruške ali s sapico v mestnem parku. Tako ali tako mora delati neprenehoma, pa ga iz nerazumnega egoizma ni treba priganjati v še najbolj nemogoči poletni pripeki.
