Dobro jutro: Popotovanje

Pri dojemanju slovenske stvarnosti smo priča nenavadnemu paradoksu. Številni Slovenci – ali pa, kar zadeva mlade, morda kar večina – v Sloveniji ne vidijo nobene prihodnosti in kar ne morejo najti dovolj kritičnih besed o sivini, odtujenosti in brezperspektivnosti, medtem ko so tujci, ki se k nam priselijo, navadno polni navdušenih pohval o čudoviti deželi, gostoljubnih in prijaznih ljudeh ter solidnih možnostih za razvoj kariere.

Seveda je mogoče, da smo do tujcev prijaznejši in bolj ustrežljivi, medtem ko se med seboj radi gledamo bolj postrani, smo sitni, prepirljivi in zamerljivi. Prav tako imajo priseljenci ponavadi tudi že razdelano karierno ali podjetniško idejo in so – kot je to pač značilno za migrante – hkrati tudi bolj odločni, prilagodljivi in trdoživi, da jo uresničijo.

Vendar je v ozadju seveda še nekaj drugega: neobremenjenost z novim okoljem, prišleki tukajšnjih razmer, stranpoti, afer in zakulisnih iger ne poznajo in jih pravzaprav niti ne zanimajo.

Tako kot mi pogosto idealiziramo katero drugo državo, ki naj bi bila v vseh pogledih boljša od Slovenije, tudi tujci, tudi tisti, ki so pri nas že več let in so že naturalizirani, vidijo predvsem ali zgolj dobre plati. Insajderski vpogled v dogajanje je tako po eni strani lahko dragocen, saj nam olajša marsikatero opravilo, po drugi strani pa nas hromi in blokira, ker je atmosfera v državi taka, kakršna je, take informacije nas prepričujejo, da se vrtimo v začaranem krogu in da izhoda ni.

Preprostega recepta, kako razbremeniti našo optiko in si zagotoviti bolj neobremenjen pogled, seveda ni, poleg tega nas ovira še naš zelo »težak« značaj, ki je nagnjen k črnogledosti in pesimizmu. Morda bi veljajo, vsaj občasno, da se nekoliko razbremenimo, izvesti eksperiment in si zamisliti, da smo tu zgolj na obisku ali pa na popotovanju. Kar ne nazadnje tudi smo.