Dobro jutro: Pot v Šiško

Do najbolj oddaljene točke pokojne SFRJ je pripotovalo pismo. V pismu je bil izrezek iz časopisa. V Beogradu se dogajajo čudne stvari, je pisalo na papirju. Na odru beograjskega glasbenega podzemlja se je znašel nov bend. Sestavljen je iz dveh kitaristov, zraven sta bobnar in pevec. Pevec je v svojih najstniških letih že nastopal, a ni postal slaven. Drugi člani so bili neznani. Leta 1984 je bilo, se mi zdi. Morda 1983. Mulci so si nadeli ime Partibrejkers. Razbijači zabav. To je bil čas, v katerem sem ugotavljal, da se na avtorja pisma lahko zanesem. O čem govori? O razbojnikih, ki razgrajajo z dvema kitarama, brez bas kitare, z bobni in glasom?

Ko sem se vrnil, sem nestrpno čakal, da jih vidim. Koliko let je minilo? 33? 35? Manj? Partibrejkersi so bili vedno bend, ki ga nisem želel zamuditi. Bili so zelo dober odgovor Beograda na Rolling Stonese. In še na koga.

Ko so šle stvari v SFRJ zelo narobe, so fantje iz Partibrejkersov reševali čast beograjskega rock'n'rolla. Z ekipo somišljenikov iz drugih skupin so posneli pesem, ki pravi, da pod čelado ni možganov. »Raje imam tebe, punca, kot da mi dajo puško,« je prepeval Cane, vokalist. »Mir, brat, mir!« Dan pred začetkom vojne v Bosni so nastopali v Sarajevu. Ko je na Balkanu divjala vojna, so posneli pesem Molitev. Zdi se, da gre za popevko z nabožno tematiko. Med vrsticami pa bi lahko slišali tudi iskreno, globoko obžalovanje za vse, kar se je zgodilo v Sarajevu. Ko je bila Srbija pod embargom, so Partibrejkersi prišli igrat v Ljubljano.

Našli so se pametnjakoviči, ki so pozivali k prepovedi nastopa. »Kako ste, prijatelji,« je z odra majhne kletne dvorane pozdravil Cane. Ko so Caneta in njegove Partibrejkerse med vojno v Bosni vabili, naj igrajo v Banjaluki, so dobro honorirano vabilo zavrnili, čeprav niso imeli za kruh. »Mir je najlepša punca, ne more je imeti vsak,« je prepeval. Zato sem šel včeraj v Šiško. Da jih slišim desetič, dvajsetič. Da še enkrat slišim tisto, česar ne smem pozabiti.