Dobro jutro: Potegni me za jezik

Šopki zimzelenih evrovizijskih zmagovalk na radijskih postajah v teh dneh kažejo, da se zanesljivo kot ciklon iznad Atlantika približuje nov vseevropski shod ljubiteljev milozvočnih melodij, s pretežno srčno-bolečinskimi temami. Mesto, ki se mu po žilah že pretaka čista pozitivna energija, pred njegovimi najlepšimi spomeniki in cvetočimi kulisami pa se kot oblaki na pomladnem nebu menjavajo grozdi prelestnih mladenk in mladeničev, je letos Kijev. Ukrajinščino bo za nekaj časa preplavilo pisano morje jezikov z vseh vetrov Evrope, nekaj jih bo prišlo še izza njenih robov in celo iz daljne Avstralije. Ščebetalo in žlobudralo se bo kot na babilonskem stolpu, potem ko je Vsemogočni, besen zaradi nečimrnosti tistih tam spodaj, premešal jezike.

Prav vsako leto naivno pričakujem, da bo na veličastnem odru, ki ga pripravljajo največji mojstri spektaklov, zvrstilo nekaj deset raznovrstnih glasbenih miniatur ... v prav toliko jezikih. In se vedno znova že po tretji pesmi, narejeni po istem kopitu kot večina tistih minula leta, čudim, zakaj se odrekajo svojemu jeziku. Smo se za to borili?

Komaj trije odstotki vseh jezikov na svetu so bili spočeti v Evropi, so prešteli vestni faktografi; samo 224 jezikov je avtohtonih. Pa še teh se sramujemo, ko pojemo o hrepenenju, ljubezni in bolečini. Samo po ulicah Londona se meša okoli 300 jezikov. Samo v Rusiji govorijo več kot sto jezikov; ker tudi vsi jezikoslovci ne govorijo istega jezika, nekateri mislijo, da celo 200. Narečja pač. Ampak nekatere jezike ponižajo na raven narečja, ker nočejo poslušati tistih, ki govorijo. Tako je bilo z Baski. Eden najstarejših jezikov v Evropi, ki ni niti daljni sorodnik večine jezikov te celine, je šele od revolucionarnega leta 1968 spet uradno dovoljen. Evrosong bo festival evropske pop glasbe takrat, ko bo španski ali francoski predstavnik pel baskovsko, malteški malteško, madžarski ... Če je že bog zmešal jezike, pa naj jih še posluša.