Dobro jutro: Potniki

Kaj vam pomenijo imena: Nuku Hiva, Ua Pu, Ua Huka, Hiva Oa ali Fatu Hiva? To so imena petih od 15 Markeških otokov v Francoski Polineziji, ki jih bosta z velikim pričakovanjem čez manj kot leto dni, po mesecu samote na velikem oceanu ugledala Koprčana Luka Kosem in Andrej Škof po tem, ko se bosta z jadrnico podala čez Pacifik. Ne bosta prva, še manj zadnja Slovenca, kaj šele Evropejca, ki bosta prekrižarila Tihi ocean.

Oceane so prejadrali Jože Mušič, Jure Šterk, (ki pa se je na svoji drugi poti z Lunaticom nekje v Indijskem oceanu izgubil za vedno), Roman Kvaternik, Milanka Lange Lipovec, Miran Tepeš, Jasna Tuta ... in še kdo. Luka in Andrej imata majhno prednost. Zaradi tehnologije, ki je napredovala, zaradi satelitske navigacije in telefona, sončnih celic, zaradi novih materialov ter predvsem zaradi stotine izkušenj in nasvetov, ki sta jih več kot dve leti žulila in žvečila do zadnjih mrvic.

Če bi Jasna Tuta pred 20 leti vedela, da je mogoče poceni živeti na jadrnici in se preživljati z opisovanjem poti, bi se že takoj po srednji šoli odločila za takšno pot, trdi morska volkulja, ki že deveto leto reže oceanske valove. Ko je na Tongi srečala jadrnico z 91-letno Nizozemko Tilly, je ugotovila, da za takšno pot zadošča prgišče poguma in želja po spremembi. Leta in denar niso problem: za 10.000 evrov je mogoče kupiti jadrnico in nato za nekaj sto evrov na mesec preživljati mesece v raju. A tudi v peklu, če tako zaukažeta nebo ali morje.

Zakaj sta se na takšno pot odpravila Luka in Andrej? Da se preizkusita? Prekalita? Dozorita? Ali iz preprostega spoznanja, za katerega vedo preizkušeni potniki: da je pomembna pot, ne cilj. Ni pomembno, kdaj in kam priplujejo. Tako je pravzaprav vsak dan v življenju. In zdaj si predstavljajte, da iz Polinezije kukate v slovenski politični vsakdan. Se komu še zdi čudno, da se mladim dušam ne da valjati v tem močvirju? In hoče na pot?