Dobro jutro: Poveslo in kruh

Na pregreti strmini sem končno le še našel žanjice, ki so pripeki navkljub urno mahale s srpi in v levico lovile pokošena stebla s težkimi že upognjenimi klasi. Tri kot iz stare pravljice vzete jedrnate zrele ženske je zalival pot in močno nad čelo potegnjenem rute niso obvarovale obraza pred znojnimi potočki. Že od daleč sem slišal smeh in celo ujel robato šalo o nekem dedcu. Potuhnile so se, ko so opazile, da ne bodo več dolgo same, le zamahi srpa so obdržali svoj ritem.

Dokler me gospodinja ni prepoznala, je bila julijska vročica neznosna, potem pa so me spretno potegnile medse z vprašanjem, ali še znam zvijati povesla.

Dotlej nisem niti prav vedel, da sem prišel prav po to: preizkusit nekaj, kar sem v mladosti moral delati. Nisem niti vedel, da roke še imajo občutek, kolikšen šop pšeničnih stebel je treba objeti s prsti ene roke, ga stisniti, z drugo roko šop na spodnji strani razdeliti na polovico, vešče zviti zgornji del, stisniti polovico pod pazduho in dokončno zaviti poveslo. Ko žanjice nanj naložijo ravno pravi kup pšenice, pa močan stisk, še ne pozabljeno zavijanje dveh koncev in že je konec povesla zataknjen za slamnato povezo okoli snopa.

Postrani so me pri prvem poveslu opazovale in bilo mi je kar nelagodno. Dokler se niso prav prisrčno zarežale in ena mi je za potrditev krepko položila prosto levico na ramo. Srpi so zapeli naslednjo kitico, povesla pa kmalu čakala že v treh vrstah. Znoj si je ubral še več poti. »Če ti je težko, moraš misliti na kruh, za katerega delaš!« sem se spomnil matere, kako me je otroka na pregretem strnišču spodbujala, da me ne bi omrtvičila vročina. Pomagal sem do konca, njivica na pobočju ni prav velika. Da se moram oglasiti kakšno soboto, ko pečejo kruh, mi je zabičala gospodinja.

Nisem ji še povedal, da bom prišel že čez nekaj dni, ko bodo snopje v skednju mlatili. Pot do kruha daje slast njegovi skorjici.