Dobro jutro: Prijetno presenečenje

Ne poznam ga. Kdo je, razberem komaj iz sporočila. Prejšnji dan je, kakor razlaga rahlo v desno nagnjena pisava, njegov veliki pes nehote zmotil naš jutranji mir ob kavici na prostem, za kar se še enkrat opravičuje in predvsem se zahvaljuje za odziv.

Seveda sem bila presenečena in sem ganjena, sploh ker vem, da je imela tace vmes naša mini M..., predvsem pa zato, ker je misel na tujo žival iz mojih misli odvihrala še hitreje, kot je bil neznani pes k nam krotko privihral in ga je njegov gospodar na kolesu nato simpatično odgnal. A čeprav se je zgodilo v hipu in ves prizor ni trajal dlje od trenutka, po novem vem, kako jima je ime. Zdaj nekako čakam, da ju spet zagledam, prepoznam, se z naklonjenostjo nasmehnem in rečem lastniku hvala.

Nočem jadikovati o odtujenosti sodobnega človeka, ko vsakdo hiti po svoje, sosed ne (pre)pozna soseda in prišlek ne ve za domačina: mestna anonimnost mi je po svoje všeč, čeprav vem, da ima tudi manj prijetne pasti. A v vaških razmerjih jih prav tako ni malo, tam si znajo ljudje dobro brusiti kremplje. V resnici se mi zdi tudi narobe pretirano tarnati o surovih časih alienacije in z nostalgijo, neredko zmotno, pogrešati izgubljeni paradiž prijaznosti in povezanosti. In kakor nočem postavljati urbanosti proti ruralnosti in sedanjosti ne proti preteklosti, prav tako ne iščem drugih zunanjih dihotomičnih razmerij.

Bolj verjamem, da raj ali pekel ali kar oba nosimo predvsem v sebi. Potem pa sejemo: odganjamo druge s semeni zla ali raje puščamo pred tujimi vrati hvaležna presenečenja – in tako brez besed tkemo zavezništva.