Dobro jutro: Prvi metek

Vsak čas ima svojo vojno. In svoje spomine nanjo. Tudi ljudje nenehno bijemo lastne male bitke s seboj in velike vojne z drugimi. Ali obratno. Ko dobro in slabo mineta, ostanejo spomini. Richardu Flanaganu, tasmanskemu piscu, avtorju Ozke poti globoko do severa, romana o krutosti vojn, je oče govoril, da je za človeka pogubno, če se nenehno spominja bolečine. Kajti s tem nenehno podoživlja trpljenje. Spomini te vrste pa vodijo le v nove vojne. In v novo trpljenje. Flanaganov oče je bil eden od več deset tisočev japonskih vojnih ujetnikov, ki so polagali tire na več kot štiristo kilometrov dolgi progi smrti med Tajsko in Burmo. Tudi žrtve so šteli v deset tisočih … Flanagan je roman pisal dolgih dvanajst let. Rokopis je petkrat končal v plamenih. A vsakič znova se je vračal k spominom, ki so zaznamovali njegovo družino.

Nenavadno, koliko vojn je bilo v preteklih stoletjih vezanih na 26. januar. V 17. stoletju sta Avstrija in Turčija podpisali mirovni sporazum Karlovški mir, v 19. stoletju je bil v Ljubljani kongres Svete alianse, med obema vojnama sta Nemčija in Poljska sklenili pakt o nenapadanju, Britanci pa začeli ofenzivo na Somalijo, Japonci so se izkrcali na Salamonovih otokih …

Flanaganov roman se ne bere kot obsodba dejanj Japoncev – ker »pisec ni sodnik« –, ampak je predvsem mirovno sporočilo svetu, ki ga oče nikoli ni prebral. Umrl je na dan, ko je Flanagan končal zadnje poglavje. Očetove zgodbe o progi smrti so bile zgodbe o upanju. Od njega se je naučil, da gredo spomini na smrtno grozo težko z jezika.

V tem tisočletju smo priče drugačnim vojnam: velesile in vsak zase se bojujemo za ekonomski prestiž in ne vemo več, kje se v zgodovino rojevajo s črno zapisani 26. januarji. Vojne, je rekel Flanagan, se ne začnejo s prvim metkom, ampak s trenutkom, ko začnejo intelektualci, politiki, pisci in mediji razvijati idejo o manj človeških primerkih človeške rase ter o okrutnosti, ki da je nujna za moralni – dovolimo si dodati – in gospodarski napredek. Takrat zlo najde dom.