Dobro jutro: Rafael

Kot berem, so pred kratkim na Škotskem odkrili novo Rafaelovo sliko. Gre za podobo Marije, ki so jo do zdaj pripisovali Innocenzu Francucciju da Imoli, nepomembnemu mojstrovemu učencu, zato se zanjo ni nihče zmenil. Ob njeni zadnji cenitvi konec 19. stoletja so jo ocenili na borih dvajset funtov, zdaj bi bila vredna dvajset milijonov, v primeru dražbe pa bi zanjo verjetno iztržili še veliko več.

Seveda ima trg umetnin svoje zakonitosti, tu je tudi element unikata, kar likovno umetnost pri materialnem vrednotenju ločuje od drugih umetnostnih zvrsti, vendar je zadeva kljub temu zelo nenavadna. Najprej je tu očitna napaka strokovnjakov, ki so delo pripisovali napačnemu avtorju (postavlja pa se tudi vprašanje, zakaj nesrečni Innocenzo ni nekoliko bolj cenjen, če je njegovo delo že tako podobno Rafaelovemu), predvsem pa se pokaže neizmerna moč publicitete in naša nezmožnost avtonomnega odločanja, kaj je vredno videti in poslušati in o čem je vredno razmišljati.

O »novi« Rafaelovi Madoni bodo zdaj verjetno napisali kup študij, vsi jo bodo občudovali. Ker je to menda edino Rafaelovo delo, ki je na Škotskem na ogled v javnih zbirkah, si lahko obetamo tudi neskončne vrste pred galerijo, medtem ko se je do zdaj na njej v depoju nabiral prah. Verjetno je zelo podobno tudi na drugih področjih, in to ne zgolj kulture, temveč pri vseh vidikih družbe, vključno s politiko.

Takoj ko tako imenovana »stroka« ali takšni in drugačni vplivni krogi nekaj požegnajo kot vrhunsko, večina pritrjuje njihovemu mnenju, čeprav so se do zdaj že neštetokrat zmotili. Spodrsljaj v primeru škotskega Rafaela se tako zdi skoraj povsem nepomemben v primerjavi s številnimi zmotami, ki so povezane z usodnejšimi vprašanji. Glede na naš konformizem in slepo vero v avtoritete si ni mogoče delati utvar, da bi kmalu bilo kaj drugače.