Dobro jutro: Regrat

Še ves potlačen od nedavnega snega se je nenadoma dvignil nad veliko krtino, da sem moral do sredine ročaja zabosti nož v zemljo in mu tam nekje doli globoko prerezati mlečkasto korenino. Razveselil sem se njega in njegovih bratov v bližini na osončenem pobočju, pa sem si med požvižgavanjem nespretno z dlanjo obrisal usta in me je na prste nalepljena črno umazana grenčina spomnila, kaj je pri regratu užitno sveže in kaj ne. Košaro sem pri tem prvem nabiranju napolnil do vrha; morda iz strahu, da bom zaradi dolgega čakanja ali požrešnosti spraznil večjo skledo, kakor običajno.

Od kod narava ve, kaj nam v kakšnem obdobju leta najbolj prija, sem se spraševal. In obračal: kako da nam najbolj prija, kar narava po svojih zakonitostih rojeva, kali, klije in razrašča prav v tistem času? Če je mene s čim zadela v sredico, potem me je z regratom. Ali če sem se ji jaz kje najbolj priliznil, potem sem se ji pri regratu.

Zdaj že nekaj dni kot razbojnik hodim z nožem po robovih vinogradov, med omehčanimi jesenskimi brazdami njiv, po senožetih in med majhnimi travniki in kot kljukec sklonjen z očmi prečesavam travo in drugo rastje, da jim ukradem najbolj zelene in še štrleče rozete nazobčanih listov. Naposlušal sem se v mladosti, pri čem vse regrat v telesu postavlja stvari na pravo mesto, a si tega ne ženem preveč k srcu. Zame je edinstvena hrana, ki poleg lakote poteši tudi nemirnega duha, in bolj kot da bi mi razstrupljal telo, se mi zdi, da mi že njegovo nabiranje razstruplja težke misli. Seveda mu ne zamerim, če zares ne upočasnjuje staranja, kakor so mi zanj dopovedovali že v mladosti. V glavnem so govorili takšni, ki so se svojega staranja bali ko vrag križa, pa so se zaradi strahu starali hitreje, kot jih je regratu uspelo pomlajevati. Pa tudi njegovih (grenkih) korenin še ne sušim in ne meljem, da bi mi zamenjale kavo. Se bova že zmenila, ko bo čas za to. Dotlej pa sva samo dva nerazdružljiva dela iste narave ob in na jedilni mizi.