Tiskane izdaje
Ob pomolu je le približno deset jahtic, na njem kak ducat sprehajalcev, na skalometu pa mlajši moški, ki sunkovito potegne s palico in na koncu napete vrvice iz morja v zrak dobesedno izstreli veliko zlato svetlečo ribo in jo položi na velike kamnite skrile. Zdi se, kot bi jo potegnil iz temnega neba. Riba na kamnu poskakuje, toda mladenič je že pri njej in se ukvarja s tem, kako naj iz več kot pol kilograma težkega kavala varno potegne trnek.
Čestitam, mu navdušeno zakličem: »Taka trofeja pa ne uspe vsakomur!« Spomnim se namreč Dragota in Janeza, ki celo poletje neuspešno mečeta trnke s plaže pri Fijesi in bentita: malce na nezainteresirane ribe, malce na sebe, ker slutita, da jima še precej manjka. Po treh tednih lenarjenja ulovita kakšno pirko ali gvata. »Tukaj ni rib,« sta prepričana nerodna amaterja.
Moj nočni sogovornik na pomolu je iz drugega testa: »Ta kaval ni še nič. Pred dvema dnevoma sem potegnil 2,5-kilogramskega.« Fant ni po ribiško pretiraval, saj zna svoje izkušnje pojasniti: »Kavali ne grizejo kar tako in ne na vsako vabo. Imam pravega črva,« pravi mož in mi pokaže za palec debelega črva.
Zanima me, ali je Pirančan, ker menim, da bi tujcem težko uspelo kar tako vleči kapitalce iz morja. »Nisem Pirančan. Sem iz Bosne. Šele 20 let sem tukaj.« Po toliko letih se še vedno ne počuti domačina. A po mojih kriterijih je že zdavnaj opravil integracijski izpit in se zlahka lahko šteje za Pirančana. Janez in Drago že več kot 20 let hodita na dopust v Fijeso, pa še danes ne vesta, kakšni ribaki ždijo v luknjah pod morjem, kamor neuspešno namakata svoje trnke. Naš ribič s pomola ve tudi, da imajo kavali izjemno lepe in biserno čvrste ušesne kosti (otolite), iz katerih mu soseda že niza ogrlico. Integracija je stvar ambicije. In bistrega uma. Tako preprosto je to.
