Dobro jutro: Romantični cinizem

Cinizem mi je bil včasih všeč. Tako prikladno, da se skriješ, zablefiraš zadrego, užaljenost, vznesenost, karkoli spada v arzenal pretiranih čustev. Ko delam intervju z Alainom de Bottonom, se spet ujamem v tipično slovensko zanko, torej v cinika, ki s prezirom gleda na vse, kar razume, in hvali tisto, česar ne. De Bottonove knjige so razumljive, ergo: so plehke. Ko je na vprašanje, kaj ga žene, odgovoril, da bi rad pomagal izboljšati svet, sem pomislila, še en kreten s kompleksom Boga. In potem sem videla, da filozof moti tudi Slovence iz istega razloga: preveč je enostaven; in forumaši in komentatorji so spet udarili. Priznam, da me je po uri in pol vljudni in neznosno prijazni Švicar prepričal. Zakaj? Ker ga ni več strah cinizma in intelektualnega snobizma. In strinjam se z njim, da smo mediji pozabili svojo vlogo, da bralca ne le obveščamo, ampak ga skušamo angažirati, zmanjšati nevednost in predsodke. Zveni idealistično. Ampak, ali ni to nekaj, zaradi česar pišemo? Da nekaj premaknemo v drugem? Naveličana sem že okolja, v katerem vsako noro idejo, vsak dosežek, vsak poskus spremembe pozdravimo z mrmranjem, hehetanjem, zavijanjem z očmi.

Direktor filmskega festivala v Sarajevu Miro Purivatra mi je rekel, da ve, da je nor v svojih vizijah – in ustvaril čudež sredi povojne Bosne.

In zato sladkobni stavek »Želim si izboljšati svet!« zveni kot neke vrste provokacija, avantgarda. Nekako odrešujoče je reči: »Ja, jaz tudi.« Če si novinar in ne verjameš, da spreminjaš svet, potem nehaj biti novinar. Če si umetnik in ne verjameš, da lahko s svojo kreacijo premakneš nekaj v vsaj enem človeku, potem tvoje kreacije nimajo smisla. In itak je jasno: ciniki s(m)o v resnici največji romantiki tega sveta.