Dobro jutro: S cekarjem

Svet je zdaj bistveno lepši kot včeraj. Če verjamemo, da je tretji januarski ponedeljek, ki ga je kdo ve kdo razglasil za najbolj depresiven dan v letu, res najgrše, kar smo lahko preživeli. Obsedenost potrošniškega dela človeštva, tistega, ki tvori nepremagljivo večino sveta, je prepričanje, da je treba vse stehtati, zmeriti in spraviti v embalažo. Tako lahko kupci vse kupimo v lično poslikanih zavojčkih in odnesemo. V vrečkah, seveda.

Merjenje pa se ne konča samo pri tistem, kar lahko vsujemo na tehtnico. V tem času, ko je vse naprodaj, kupci pa se zmeraj najdejo za vse, kar se ponuja, se merijo tudi bolj brezčasne reči. Recimo dolgčas, prazni tok časa v občutku breztežnosti.

Ker so si bili nekateri dnevi v letu preveč podobni, recimo takšni, ki jih niti izza ovinka ne obsije sonce ali pa so tako natlačeni s kopico zoprnih opravil, da zmanjka časa za lep pogled na svet, celo za prijazen pomežik najbližjemu paru drugih oči, so redoljubi vse dneve v letu opremili z etiketami. Nekatere redke so obarvali zeleno, ker je dan, recimo, posvečen zemlji ali vodi ali zraku. Največ jih je posvečenih ljudem, njihovim težavam, ki si jih večinoma nakopljejo drug drugemu, in njihovim prizadevanjem, da bi nekoč postali tako civilizirani, da bi vsi vsem priznali pravico do doma in mirnega, celo dolgočasnega življenja.

V istih dneh, ko se ljudje pričkajo o tem, kako dolgo so še lahko dovoljene plastične vrečke, čeprav je v oceanih že nastala nova celina iz plastike, ki smrtno ogroža vse, kar je v morjih – in vse, kar je prilezlo iz morij, tudi ljudi – se vsi tisti majhni in veliki prebivalci Zemlje, ki niso ljudje, borijo za preživetje. Ker jim ljudje kradejo zemljo, zrak in vodo.

S prepovedmi je v civiliziranem svetu križ. Oblast lahko prepove referendume, lahko prepove domačo žganjekuho, lahko prepove, da bi si preganjani ljudje poiskali nov dom, ne more pa prepovedati nekaj tako nepotrebnega in škodljivega, kot so plastične vrečke.