Dobro jutro: S klopotčevo pesmijo

V enem samem dnevu razposajene trgatve iz njegove javorjeve deske izginejo vsi postavljaški škorcem grozeči ritmi; kakor da bi veter odpihnil njegovo ponosno držo na vrhu droga. Še svoj rep iz suhe hrastove veje sramežljivo poveša, kot bi ga bila prav prejšnjo noč zdelala nevihta, pa čeprav je vso noč nanj pazila svetla luna. Zvedavo obračanje in ogledovanje okolice v tistem Lovrenčevem dnevu v avgustu, ko ga je gospodar s prijatelji s težavo spravil na njegovo vetrovno mesto, je zamenjalo suho škripanje lesenega klina, na katerega je nasajen s svojim stolcem. Odslužil je! Letos, ko je letina dobra, se mu malokateri gospodar zahvali, ker je prepričan, da je grozdje pridelal sam. Ko so pridelki kilavi in jih za povrhu še škorci nekajkrat obletijo, pa ga vsaj tako za lastno tolažbo ob trgatvi obdolžijo, da je sokriv neuspeha.

A leseni rogovilež najbrž sluti, da je odslužil le za letos. Videl je, kako je gospodar ob koncu trgatve na vrhnjo rozgo nataknil najbolj sočno grozdno jagodo in dal »trsu piti, da bi naslednje leto ne bil žejen in da bi ves vinograd ostal roden«. Tudi klopotca bo pospravil čez zimo, pomlad in zgodnje poletje na suho; naslednjega avgusta ga bo spet prinesel na dvorišče, spihal prah z njega, ga otresel drobcev sena ali slame, skrbno pregledal njegove vetrnice, pa še tisti povešeni in presušeni rep mu bo zamenjal z novo vejo, kakor bi nakošatil lastno hčer pred prihodom snubcev. Bukovi kiji se bodo za poskus zvrnili z vrha gredlja na desko in kdove odkod se bo spet vzela povsem drugačna pesem, kot je bila tista otožna, s katero je klopotec po trgatvi legel k počitku.

Isti kiji po isti deski kakor po trgatvi, pa povsem drugačna pesem! Drug ritem, brez tistega otožnega razpoloženja ... Očitno je ta otožnost po trgatvi v nas, in ne v klopotcu! In prihodnja ponosna in polna pričakovanja bo spet samo v nas skrito pričakovanje novega sladkega pridelka.