Dobro jutro: Samo ptičja krmilnica

Pticam je zmanjkalo lojnih pogač, me je pazljivo opozoril štiriinpolletni vnuk. Z drobno desnico pa je pazljivo grabil semena in jih polagal v krmilnico, da ne bi zmanjkalo hrane še tam, »ker bi ptice odletele in nama poleti ne bi pele in letale okoli hiše«. Še ne triletni vnukinji sem moral z vseh zornih kotov pojasniti, zakaj zdaj ne more in zakaj ni treba hraniti rib, ki so se stisnile in obmirovale v najgloblji kotanji z ledeno pokrovko pokritega ribnika. Nista več zadovoljna s suhimi kategoričnimi odgovori. Njuna radovednost, pozornost in beganje z očmi, ki jim nič več ne uide, pa natančno opisovanje, ki ne dovoli bližnjic in izpuščanja detajlov, me postavljajo pred težke a zelo prijetne naloge podrobneje opazovati in premišljati življenje. Njuno, svoje, življenje ptic, rib, ogolelih hrastov ...

A vse to smo nekoč že vsi počeli, gledali, čutili. Ko smo bili otroci, v bistvu prav nič drugačni od naših otrok in naših vnukov. Ptičje krmilnice pa pripravljene valilnice in v krošnjah odkrita gnezda so nekoč bili pomemben del našega sveta, vsaj tistih, ki smo odraščali na deželi. Dokler ...

Dokler nismo začeli graditi svojih »ptičjih« hišic, skrivati ali razkazovati svojih gnezd. Dokler nismo začeli skrbeti za »lojne« pogače svojih otrok, da so nas prav ti in potem še enkrat vnuki spet opozorili na ptice. Da smo ali pa še vedno z njimi opazujemo, kako sinica na hitro prežene s pogače vrabca, ker je očitno precej bolj lačna in neučakana. Pa ta le odskoči na prvo vejo in počaka, da bo »njegova« na veji obešena kroglica spet prosta in bo v loj spet zaril svoj nekoliko odprt kljun.

Ker na tej kroglici ni prostora za dva. V krmilnici pa je kot na ptičjem silvestrovanju. Vrabec in sinica skupaj, pogorelček se prebije med in pod njunima perutnicama, pa veliko drugih drobižkov, ki se stiskajo, prerivajo, odbirajo zrnca ...

Ko so siti, ne potrebujejo nič drugega, me o življenju poučujeta mala modrijana.