Dobro jutro: Samozavest

Za Slovence menda velja, da smo premalo samozavestni. V nasprotju s svojimi sosedi, ki so veliko bolj polni samih sebe (kar je sicer lahko tako dobra kot tudi nekoliko manj dobra lastnost), veljamo za zadržane in redkobesedne, pravzaprav se pogosto držimo kot kup nesreče. Vendar se zadeve spreminjajo, še zlasti mladina se zdi drugačna, lep primer pa je gledališki Festival Borštnikovo srečanje (FBS), ki pravkar poteka.

Po koncu številnih predstav, ki so po vseh standardih odlične ali vsaj zelo solidne, je namreč mogoče pred garderobo slišati zelo kritične tone deklet in fantov, češ, tole in tole pa ni bilo optimalno, jaz bi ta ali oni lik interpretiral povsem drugače, ta ali oni vidik je bil sicer zanimiv, predstava kot celota pa je bila popolnoma zgrešen projekt. Gre predvsem za študente AGRFT, ki se v času festivala za deset dni preselijo v Maribor, zato to seveda ni zgolj besedičenje popolnih laikov; lepo, da imajo svoje mnenje in ga tudi brez zadržkov povedo, vendar se ob tej vehemenci vendarle poraja nekaj vprašanj.

Naslednji dan na pogovorih o predstavah namreč nobeden od teh velikih kritikov ne odpre ust, še vprašanja si nekako ne upajo zastaviti. Kar sproža pomisleke, ali gre res za pristno samozavest ali pa zgolj za staro slovensko navado, da smo neobvezno zelo glasni, ko je treba javno zastaviti svojo besedo, pa onemimo.

Seveda ni mogoče posploševati, zagotovo vsa mladina ni tako kritična, pa tudi sicer mladim generacijam nekako pristoji, da so glasne in uporne, vendar le, če se to kasneje kaže v njihovi samostojni drži in res presežni ustvarjalnosti. Sicer se bodo kasneje uvrstile v tisto kategorijo državljanov, ki vse najbolje vedo, a to vesoljnemu svetu sporočajo samo izza pivskih omizij ali v komentarjih pod medmrežnimi novicami. Pa naj gre za kulturo, politiko, nogomet, električne skuterje ali gojenje belušev v arktičnem pasu.