Dobro jutro: Sedmi kozarec

Medtem ko smo v lokalu, polnem dima, srkale kuhano vino, me je prijateljica spomnila, da je zgodovino sveta mogoče natočiti v šest kozarcev. Seveda je mislila na knjigo »Zgodovina sveta v šestih kozarcih« Toma Standagea, ki razvoj človeštva spremlja prek napitkov.

Na začetku je bilo pivo. Sumerci so ga varili že pred šest tisoč leti, pravi Standage, in ta pijača je postala tako pomembna, da so v Mezopotamiji in Egiptu verjeli, da gre za darilo, ki so jim ga poslali bogovi.

Stari Grki in Rimljani so svojo civilizacijo utapljali v vinu, me je opozorila prijateljica, me pa smo, medtem ko smo uživale ob dišeči pari, ki se je širila iz naših kozarcev, v en glas vzkliknile: »V vinu je resnica!«

Z rumom in žganjem so se Evropejci v 15. stoletju odpravili na odkrivanje sveta. Ko so se pijani pomorci izkrcavali na obale Amerike, Afrike in Azije, se je iz arabskega sveta v Evropo napotila kava, ki človeka učinkovito strezni, in to ne le od alkohola, ampak tudi od vseh mogočih osvajalskih zanosov. V 18. stoletju je kava spremljala obdobje racionalizma in prosvetljenstva.

Ves ta čas so Kitajci pili čaj. Daoisti so ga doživljali kot komunikacijo med človekom in veliko naravo, konfucijanci so ga vgradili v obrede družinske harmonije, zen budisti pa so ga uživali kot sredstvo za lastno kultiviranje. Ko je čaj prišel v Evropo, so ga Angleži spremenili v napitek industrijske revolucije, s katerim so delavci lahko zdržali za stroji med dolgo in monotono delovno izmeno.

Ko smo v pogovoru prišle do šeste pijače, do kokakole, ki je 20. stoletje preplavila s potrošniškim kapitalizmom in ameriškim naglasom, se je na naši mizi nakopičilo šest kozarcev. »Se spominjaš, kaj je bilo v sedmem kozarcu v Standageevi knjigi?« me je vprašala prijateljica. Voda. Danes je to pijača sodobne elite. Vanjo se potaplja konec zgodovine civilizacije, ki se je v prvi polovici opijala, v drugi polovici treznila, zdaj pa je napočil čas, da se posveti že skoraj izgubljenemu bogastvu.