Dobro jutro: Senca

Za nekatere je junij najlepši mesec. Kratke noči se v vročičnem ritmu izmenjujejo z dolgimi dnevi, sonce v dolgem loku med vzhodom in zahodom v najbolj navpični legi ždi nad Zemljo, vse živo, kar raste in se premika, pa nastavlja svoje lačne pore čisti energiji. »Čim hitreje rastimo in se plodimo,« je nazorna govorica vsakega stebelca solate, ki ga v enem samem sončnem dnevu požene v zrak za celo spiralo vse bolj mlečnih listov; vsake vitice graha, ki se lovi za prvo oporo, naj bo to suha veja, ki mu jo kot berglo ponudi vrtnar, ali najbližji osat, po katerem se pasejo listne uši, da je vse črno; tudi te doživljajo svoj zenit.

Ptiči, ki niso zapravljali pomladi s skladanjem novih melodij, spravljajo pokonci že drugi zarod potomcev. Šipki, ti lepi in dehteči divji predniki vrtnic, ki jih imamo v Sloveniji vsaj ducat vrst, ponekod že shranjujejo sončno energijo v glavice, drugod pa še nastavljajo plitve cvetne skodelice krilatim gostom. Nekateri jih privabljajo z nežnimi bledikastimi barvami in sladkim vonjem, drugim je vseeno, da čebele rdečo barvo vidijo kot črno. Čebele se kopajo v zlatem pelodu med rdečimi venčnimi listi kot lahne sončne baletke.

V opoldanski vročini se celo žužnjanje drobnih letalcev in brenčanje murnov za nekaj časa pritaji. Fiaka zajame vse, kar leze in gre. Glava postane težka, misli lene, energija se potuhne. Ob morju se škržati skrijejo med borovce in pinije, ljudje pobegnejo med kamnite zidove. Siesto so si morali izmisliti takrat, ko se v pripeki niso mogli skriti med drevje.

Po vaški poti hiti proti domu babica, ki se je pri sosedi predolgo zadržala na klepetu, vnukinja pa se, tesno za njo, poskuša skriti v njeno prekratko senco.

Šele drevesa jima ponudijo blagodejni ščit pred pekočim, slepečim soncem. Nekaj je enako od davnine: ni ga človeka, pa naj bo še tako velik, ki bi se pred sončno pripeko lahko skril v svojo lastno senco.