Tiskane izdaje
Južni sosedje so te dni ko ura, ki se navije na srečo. Ker vedo, da prihajamo. Vračamo se vsako veliko noč. Za zajtrk smo že tam: pavšalisti z vseh vetrov združene Evrope osvajamo njihove turistične destinacije. Na jugu smo, na južnih otokih, polotokih, na kamenju in pesku. Vmes so stotine kilometrov autobanov, autostrad, avtocest, autoputov, ipsilonov ... A se splača, ker nas na koncu čakajo – ne pirhi, temveč južno morje, sonce, sol in veter. In vmes še – južna meja za zajtrk.
Biti pavšalist je naporno. Zadnje dni pred veliko nočjo zazvonijo telefoni. Sosede pavšaliste po mrzli severni zimi zanima, kako zdravje in ali se spet vidimo, kjer borovec meče dolgo senco in kjer trave že maja tako dehte, da solze ginjenosti tečejo same od sebe. No, nekaterim tudi od alergije. A pravi pavšalist ne dela razlik med solzami sreče in senenega nahoda.
Letos je še posebej neugodno biti pavšalist. Pričakovanje ponovnega snidenja je izpodrinila šengenska komponenta: kdaj od doma, da pridemo kljub kolonam prvi na želeno »južno parcelo«, da se prvi vržemo na »lepo njihovo« in jo »branimo« vse do bridkega prihoda traktorja s pripeto počitniško prikolico, ki jo bomo, če smo te sreče, da prispe v enem kosu na dveh kolesih, nato vsaj dva dni postavljali »v vago« in drgnili in ne imeli časa ne za južni zajtrk ne za južni sončni vzhod …
Kaj bi tisti hip dali za zgaran avtobus, ki je nekoč ob petih zjutraj ustavil v koloni pred trajektom na južni otok, in je bilo treba odpreti samo termosko bele kave in ugristi v sendvič stare mame? V umešana pečena jajca med dvema rezinama črnega kruha s pogledom na sončni vzhod in na južni otok – brez šengna oddaljen najmanj tri ure kolone? Za še en zajtrk – brez meja?
