Dobro jutro: Siromakova transverzala

Čeprav so bili skrbni in dosledni, obiralci jabolk v nasadih okoli mojega mesta niso pospravili v zaboje prav vsega pridelka. Med listjem, ki se že rahlo obroblja z rdečkastim in rumenim žametom, ni težko najti debelih sadežev, ki so jih ali pozabili ali pa tam pustili, če jim je zrasla prevelika krasta na kožici, ki jo je premočno kresnila toča v poletnem neurju. Najprej se jih pošteno nasitim, potem pa si jih naložim polne žepe in nekje zadaj za čelom že vidim vroč rjavkasti jabolčni zavitek iz domače peči.

Malo dlje je na terasastih vinogradih ostalo še veliko zdravih grozdov pa tudi tisti martinšaki na najvišjih rozgah so se že zmehčali in osladili. V košarici sadja na mizi bodo nekaj dni še razdajali svojo zelenkasto in rumeno prosojnost, dokler jih ne pozobljemo.

Doli ob potoku se kombajn zaganja po njivi koruze in za njim ostajajo kosi polomljenih presuhih storžev, še polni zrnja. Lahko si jih po mili volji naberem, pa jih zvečer ob že zakurjeni peči zluščim. Polno vrečo zrnja bom zamenjal v primestnem mlinu za nekaj kilogramov koruzne moke. Ste kdaj poskusili vročo koruzno zlevanko iz krušne peči? Če bi se mi hoteli prikupiti, ne pridite brez nje!

Na sosednji njivi pa še raste repa. Okrogla, gladka in z velikostjo izdaja, kako rodovitna zemlja je pod njo. Ko jo bodo pobrali, bom tam še vedno našel dovolj teh korenin, obilno natlačenih s hranljivimi snovmi, ki so jih najbrž zbirale zase, a se bom sam povabil na njihovo pojedino, ko se bodo v temnem kletnem kotu dovolj skisale med vinskimi tropinami. Teh sem si za cel škaf naložil ob vinski preši, še sveže vrženih kar na trato ob njej. Pa tiste zeljne glave, ki jih niso pobrali, ker jih ni bilo mogoče več prodati.

Vse to bi lahko kupil v bližnji štacuni, a so te z jesenske siromakove transverzale po podeželju bolj polne zadovoljstva, okusov pa tudi nepozabnih srečanj z ljudmi. Že danes popoldne bom spet na pohodu.