Tiskane izdaje
Navsezgodaj zjutraj se mi je podrl svet. Ni smetane! Nič ne bo s kavo. V pločevinasti škatli je sicer dovolj mletega barkafeja, tudi manj mastno mleko in rjav sladkor imamo, toda kava brez dveh kapljic smetane je zanič.
Kava pač ni samo nekaj, kar zliješ zjutraj vase, da se zbudiš. Kava je Kava, natanko takšna, kot ti je všeč. Nekoč je bila to turška, sladka ali grenka. Ko je v osemdesetih letih kave, skupaj s praški, zmanjkalo v domačih trgovinah, se je začelo obdobje najslabših »žluboder«: iz Celovca in Trsta smo navlekli na kilograme najcenejših, najslabših zrn, da slučajno ne bi bili kdaj kakšnega pol dneva brez skodelice kave.
Kakšna druga oblika kave, recimo kapučino, je bila v neki drugi državi in drugem stoletju redka eksotika izza meje. Nepredstavljivo za današnje državljane Evrope, ko znamo suvereno naročiti natanko pravo vrsto kave glede na to, ali smo v gorski koči v Avstriji ali v južnotirolskih Dolomitih.
Z razpadom države in na prelomu stoletja je postala tudi prava skodelica kave stvar svobodne odločitve. Džezve smo pometali iz kuhinjskih omaric, tudi tiste majhne, bakrene, ki smo si jih prinesli s kakšnega izleta v Mostar. In z njimi je izginilo tudi tradicionalno obredno kuhanje in lagodno kofetkanje v družbi (in s cigareto). Naenkrat je bil najbolj imeniten neskafe, najhitrejša pa priprava v mikrovalovki. Postali smo strokovnjaki v naročanju makiata, ene kratke, dolge in podaljšane. V tujini smo se seveda navdušeno nalivali z galonami starbucksa, preponosni, da bi si priznali, da gre v resnici za hudo predrago sladkano vodo. In nazadnje smo si nakupili prečudovite avtomate za kavo, ki delujejo na (pre)drage kavne predpripravke najrazličnejših arom.
In zdaj je naenkrat v modi spet navadna skodelica kave. Brez sladkorja. Ki je strup. Brez mleka. Ker je slab za želodec.
Ali pa je Kava postala zeleni čaj.
