Dobro jutro: Skrivna govorica

Ali drevesa tudi sanjajo, ne vem. Tina svoja dvojčka sanja vse, odkar ju je pokopala. Včasih ju celo sliši.

Objavljeno
07. junij 2017 20.20
imo/SPREHOD
Polona Malovrh
Polona Malovrh
Kdaj ste nazadnje napisali ljubezensko pismo? Morda je bil ljubezenski esemes, srčni mejl, ljubezenski čivk. Toda pismo na več deset, več kot sto straneh? Dve sta me dohiteli v enem dnevu: ljubezensko pismo Petra Wohllebna – njemu in pismo Hrastničanke Tine Grebenc Sotošek – njima.

Wohlleben svojega pisanja ni nameraval zakrožiti v pismo. Izpoved, v kateri je izpovedal najvišje čustvo – gozdu, so za poemo ljubezni razglasili drugi. Toda če človek o gozdu piše kakor on, se ne more iziti drugače. Tudi Tina je pisala iz ljubezni. Njena knjiga LinA je od prve črke nastajala kot pismo dvojčkoma, ki sta v njej umrla nekaj ur prej, preden bi morala zajokati v življenje. Januarja bi imela eno leto. Živeti in umreti sta značilnosti vseh živih bitij. Ena živijo glasno, druga bolj skrivno življenje, ena umirajo stoje, druga v postelji. Drevesa, za primer, umirajo stoje, Tinina dvojčka sta umrla v – posteljici. Njeni. Da drevesa živijo molče, verjamejo le ljudje, ki še niso vzeli lekcije iz Wohllebnovega Skrivnega življenja dreves. Da dvojčka, ki jima nikoli ni bilo dano ne zadihati ne zajokati, ne moreta živeti, lahko uči le medicina, ki obvlada skoraj vse lekcije. Mame vedo, da mrtvi otroci živijo: zapisani v spominu.

Tudi drevesa bo treba še zapisati v družbeni spomin kot bitja, ki se z redkimi izjemami rada družijo, čutijo bolečino, prepoznajo škodljivce, se sporazumevajo, pošiljajo sporočila, se branijo, se potijo in potujejo, vzgajajo potomstvo, sklepajo »pogodbe« s ponudniki gozdne mreže, uničujejo tekmece in so milostni do svojih, znajo celo šteti in – imajo značaj. Brsti so njih oči, vršički korenin njihov spomin, lubje je koža, veje so roke …

Ali drevesa tudi sanjajo, ne vem. Tina svoja dvojčka sanja vse, odkar ju je pokopala. Včasih ju celo sliši. Tudi drevesa je mogoče slišati. Ko boste šli skozi gozd in slišali pokanje, pomislite, da to morda ni suha veja pod čevljem. Kaj če končno slišite govoriti gozd?