Dobro jutro: Sladica vladarjev

Če se kdaj po naključju znajdete na Novi Zelandiji, poskusite v kaki fensi novodobni slaščičarni naročiti limonovo granito iz šerbeta, mešanice trsnega sladkorja, limoninega soka in snega z Etne; s tem so se v poletni pripeki radi posladkali srednjeveški arabski zavojevalci Sicilije – vulkan so imeli pred nosom.

Težka bo. Tudi če vsak Novozelandec na leto zmaže 24 litrov sladoleda (povprečni Slovenec obtiči pri štirih), najbrž prav vsak sladoledar ne ve, od kod prihaja tisto, kar prodaja.

Legend o najbolj priljubljeni mrzli slaščici na svetu je za malo snežno morje. Seveda so imeli prste vmes Kitajci z Markom Polom vred, antični Neron je bil menda totalni fen sladkega leda, genialna medičejska Katarina je zaradi strupeno mrzle pregrehe na francoski dvor pripeljala svojega slaščičarja ter očarala bodočega moža in kralja Henrika II. Zgodovinski kulinarični frik pa je bil angleški kralj Karel I., ki je svojemu sladoledarju podelil kar – dosmrtno rento; če ne izda recepta, seveda.

Z avtorstvom je nemalokrat križ, saj se recimo za sladoled v kornetu sladoledarji in vafljarji ne morejo zediniti, kdo se ga je domislil prvi, znano pa je, da je sladoled na palčki po naključju pogruntal enajstletnik iz Amerike in ga tudi patentiral.

Ampak, čar je v tem, da »izvirni« recept ne pripada nikomur – in vsem. Zato v sladoledu uživa(j)mo, tudi če nismo pretirani oboževalci, saj organizem prijetno ohladi in še izjemno demokratično lahko izbiramo okuse, teksture, najbolj nore mešanice, dodatke ...

Tu in tam pa le preverimo, kako je z našo 57 let staro lučko. V več kot pol stoletja smo jih pojedli že dobrih 200 milijonov.