Dobro jutro: Sladko brezdelje

Kdaj ste si zadnjič privoščili sladko brezdelje?

Objavljeno
07. oktober 2014 20.47
Boris Šuligoj, Koper
Boris Šuligoj, Koper
Teorije o njem so seveda različne. Nekateri menijo, da ga najbolje razumejo tisti, ki nikoli v življenju niso ničesar naredili in se niti enkrat niso pretegnili. Kje pa! Taki so izgubili občutek za mero in jim počitek ne pomeni nič. Brezdelje v resnici najbolj občutijo garači, ki velik del dneva garajo do onemoglosti. Garajo tako, da točijo »kri, pot in solze«, da adrenalin šprica, da je telo napeto do zadnje mišice, da misel preskakuje, da ni trenutka premora, da se že vse sprevrže v svoje nasprotje in grozi nevarnost, da bo delovna vnema uničila izdelek.

Si lahko po vsem tem adrenalinu, divjanju, po hladnem, mokrem in sivem poletju, po vsej gnilobi, črvih, škorpijonih in smrdencih ... predstavljate tisti del strunjanske plaže, nedaleč od vile Tartini, ki že po geofizikalnih silnicah deluje z blagodejnim »kontra« nabojem? To je tisti del obale, kamor se tudi 6. oktobra popoldne upre sonce in greje kot avgusta.

Tam je morje tudi ob oktobrskem burinu gladko kot steklo. Ljudje sproščeni, daleč od nečloveške tekmovalnosti in nestrpnosti. Tam gre vse čisto zares na »izi«, v prvi brzini, skoraj vzvratno. Sonce za hip ustavi svojo neskončno pot in pomežikne: Tukaj sem, ne razburjajte se, če me toliko časa ni bilo. Obstaneta tudi galeb in čivava na straži. Nad gladino zamrzneta vrisk in sopenje 30 kopalcev, ki so se odločili za zadnji kopalni dan v letu. Sonce in morje se požvižgata na volitve in molitve, procente, analize, fraze, na minljivo veselje in žalost. Ribič s svojo palico ne zamahne, da bi trnek odneslo daleč od obale, ampak palico trdno zatakne na kopno in plavajoč sam odvleče trnek 100 metrov stran v morje, da bi bila vaba res čim bliže ribam ...

Tako obstane trenutek. To je tisto brezdelje, ko se ustavi vsak nemir, ko je kaos izobčen in zmaga sistem. Najbolje ga čuti tisti, ki vanj vstopa z drugega sveta.