Tiskane izdaje
Težko se pripeti, da mi nos prehiti oko. A pri prvih odprtih cvetovih šmarnic mi je to že postalo pravilo: ne vem, kam se mi je tokrat mudilo, ko so me dišeče povabile, naj ne grem brezbrižno mimo. Med zelenimi še precej zvitimi čemažastimi ali podleskastimi listi so se odprli prvi deviško beli cvetovi in v hipu sem res pozabil, kam sem nameraval.
Šmarnica ali solzica je prav posebna roža. Že s svojo svetlobo in deviškostjo opozarja, da se za pohotneže, ki bi se spozabili pri njenih strupih, srečanje lahko boleče konča. A tam nekje globoko v sebi vendarle vsako leto pridelajo nekaj blagodejnosti za opešano in utrujeno srce.
Kot otrok sem na lesenem mostu tam gori globoko v koroški dolinici ob Meži skoraj na glas bral Prežihove Solzice. Knjiga, ki so mi jo potem ob odhodu poklonili, ker niso mogli spregledati moje gorke želje, da bi jo imel, je v resnici smrdela po trohnobi, kakor se pač zgodi papirju, ki je od vlage že začel rumeneti in se mu robovi nagrizeno zvijajo. Pa mi je kljub temu takrat v domišljiji dišala tudi po šmarnicah. Tako močno, da mi pravi vonj ob cvetovih še vedno ponavlja tudi tisti trohnobni vonj knjige. In prikliče v spomin besede – kot so devžej ali žnodrov – ki jih takrat še nisem razumel.
Če je Prežihov Voranc hotel z enajstimi črticami v svoji zadnji izdani knjigi povedati, da »otrok ni igračka, ampak človek, ki čuti in misli in doživlja življenje često globlje od odraslih«, potem je meni to dopovedal veliko prej, preden sem nekje odkril te njegove razlage Solzic. Ker otroštvo ni cicibanstvo. Ni bilo včasih, danes ga je pa veliko preveč.
Česar niso krivi otroci, ampak bežanje odraslih mimo šmarnic, ob katerih bi jim morali pokazati, kako dišijo, povedati, kako so strupene, jih naučiti, da jih bodo kdaj tudi nabrali materi, čeprav bo treba ponje v temno brezno. Da bi otroci spet hodili »po zemlji in ne skozi neki denaturirani svet«, si je želel avtor tudi za naše otroke in vnuke.
Šmarnice. Foto: Dokumentacija Dela
