Dobro jutro: Šparge ob cesti

Lipe so se komaj dobro olistale, ko se je na rob preglednega ovinka na Rakeku, kjer včasih v svojem hotelu Scania preživi noč kak utrujeni voznik tovornjaka, ki pelje svežo zelenjavo in sadje z nizozemske veletržnice čez Gorski kotar naprej na Hrvaško, naselila branjevka s skromno ponudbo: jagode in šparglji. Kot bled spomin na to, da je nekoč s sadjem in zelenjavo gospodarsko cvetoča Istra zalagala bogato Beneško republiko in Dunaj, danes pa Istrani nimajo niti zase.

Planetarna tržnica dobrot je razburljiva zgodba o vzponih in padcih. S tistim, kar se je pred tisoč leti plačevalo v zlatu, danes prodajalci zaslužijo komaj za sol. Poper že dolgo ni več začimba bogatih; zdaj ko so začeli sadike sečuanskega popra, ki res ni niti sorodnik pravega popra, prodajati v vrtnarijah, kot grm z listi, podobnimi jesenu, s trni na spodnji strani listnih žil, pa bo kmalu dobil plebejski status kot solata, krompir in fižol, rastline z domovinsko pravico, pred stoletji pritepenke, nad katerimi poljedelci dolgo niso bili navdušeni.

Šparglji so na Kranjskem postali velika moda. Rimljani so jo že davno zapustili dedičem rimskega imperija, zato so razlike med Črnim kalom in Rakekom velike kot celina. Gospa v lipovi senci na Rakeku ponuja gojene zelene šparglje. Štiri evre hoče za manj kot pol kile mlahavih poganjkov brez barve. Na vprašanje, kako lahko ponuja takšno robo, razširi roke in reče: jaz nič ne vem o špargljih, samo prodajam tisto, kar mi šef pripelje iz Italije.

Istega dne ob stari cesti čez Črni kal drobna, od sonca ožgana kmetica, ki že raste v zemljo, prodaja divje šparge. Še z roso iz Čenturja in praskami na rokah, ki so po strmini ob nekdanji glavni cesti rimskega imperija lomile grenke vejice in jih vezale v šopke, s kakršnimi so Istrijanke v Trstu nekoč služile za družine. Kar je ostalo za doma, pocvrto na panceti in z jajci zamešano v fritajo, je bilo praznik.