Tiskane izdaje
Ko je pred petindvajsetimi leti dalajlama prejel Nobelovo nagrado za mir, sta na odločitev, da v nemirnem letu, polnem prelivanja krvi in napovedi novih vojn, to priznanje pripade lamaističnemu menihu v oblačilih kostanjeve barve, vplivala nesreča mnogih majhnih narodov in njegovo prepričanje, da lahko samo z bratsko povezanostjo poskrbimo, da bo človeštvo srečno.
Vse od takrat čakam, da Nobelovo nagrado dobi čarovnik, ki bo izumil plašč sreče, s katerim bo mogoče prekriti človeka ali vso državo, in že bodo izginile vse težave in trpljenje, svet pa se bo spremenil v rajski vrt miru in ljubezni.
Pred dvanajstimi leti so res nagradili z Nobelovo nagrado psihologa Daniela Kahnemana, a le zato, ker je podrobno analiziral meritve sreče in pojasnil, da je meriti srečo skoraj nemogoče, ker »jaz, ki živim življenje«, in »jaz, ki se spominjam tega življenja«, zelo različno doživljava zadovoljstvo. Sreča je, je pokazal, nekaj, ko jo izkusimo, in nekaj popolnoma drugega, ko se je spominjamo. Celo kadar razmišljamo o prihodnosti, nas spoznavne zanke napeljujejo k temu, da na najboljši način urejamo svoje predvidene spomine.
Oh, profesor Kahneman, kaj je potem dalajlama, srečen menih ali nesrečen človek? In kaj smo vsi mi, ki živimo razmeroma dobro, vendar nam takrat, kadar se spominjamo pravkar minulih trenutkov in preteklih let življenja, manjka tistega zadovoljstva, zaradi katerega bi bilo na naših obrazih mogoče opaziti mirni nasmešek nenehne vere v dobroto?
Ne vem več, ali je sreča samo odsotnost nesrečnih misli, toda prepričana sem, da se ne smemo preveč zlahka poigravati z nezadovoljstvom in da je naša naloga spreminjati svet v naših glavah tako, da se bo spet začel vrteti okoli svetle zvezde, ki izžareva plemenito toploto. Danes je modno biti nesrečen. Toda večkrat se moram vprašati, kdo ima prijatelje – jaz ali moja sreča? Kadar sem nezadovoljna, me nihče ne potrebuje.
