Dobro jutro: Statistični letopis

Priznam. Moj knjižni okus je čudaški. Ko so me nekoč spraševali, ali lahko naštejem deset najljubših knjig, sem na seznam uvrstil tudi Statistični letopis.

Povsem razumem ljudi, ki imajo na nočni omarici kriminalko, sentimentalni roman, zgodovinsko študijo o Mussoliniju, Sveto pismo, priročnik za osebno rast ali kuharsko knjigo. Branje Statističnega letopisa pa je vendarle nekaj posebnega. Že format – A4 – je bralcu skrajno neprijazen. Številke, ki jih je v Letopisu precej več kot črk, so natisnjene v najmanjši možni pisavi. Če je oblikovalska znanost pred več kot dvema stoletjema dojela, da številke lažje razumemo, če so prevedene v vizualne diagrame, je Statistični letopis vztrajal pri konservativnih tabelah. Besedilo je suhoparno. Kdor bo iskal slogovne vragolije, bo pri 33. poglavju obupal. Najbolj atraktiven slogovni prijem je definicija.

Zakaj, skratka, bi se kdo mučil s tem neprijetnim čtivom? En razlog vendarle obstaja. Zato, ker se s številkami, ki so zbrane v Letopisu, dogajajo spektakularne reči. Poglavje o železnicah, recimo, je zanimivo, ker se skozi dolga leta številke o dolžini tirov skoraj ne spreminjajo. V Letopisu piše, koliko knjig je v knjižnicah. Koliko ton lahko naložimo na vse slovenske ladje. Koliko smeti na leto zmečemo v kante. In koliko otrok je vpisanih v vrtce. Knjige menda pripovedujejo o življenju. Nenavadno – a točno to počne tudi Letopis. Letopis si je zadal ambicijo, da bi življenje izmeril, stehtal, preštel. Ob tem ni ravno zabaven. A poskus je vseeno spoštovanja vreden.

Leta 2013 je Statistični letopis še zadnjič izšel kot knjiga. Danes so podatki spravljeni v tabele, tabele pa so na svetovnem spletu. Pogrešam jo, tisto štorasto modro knjigo.