Dobro jutro: Štekate jezike?

Kako se štekate z jeziki? Kolikokrat v življenju se vam je zgodilo, da ste pozdravili v tujem jeziku? Najbrž vsakič, ko ste stopili čez prag v tuji deželi, skoraj gotovo pa še v istem hipu, ko ste prečkali mejo. Zakaj že? Pozdraviti v tujem jeziku zveni morda svetovljansko, slišati mehki slovenski dober dan pod daljnimi zvezdami in tujim soncem pa je božansko. Boža ušesa. Poskusite kdaj.

Ali kdaj pomislite, ko se namesto z na svidenje poslavljate z vsesplošnim adijo, da bi lahko isto povedali tudi z blagim slovenskim zbogom? Tako adijo kot zbogom skrivata isto minljivostno sporočilo, da ponovnega snidenja na tej strani ne bo. Adijo ima korenine v latinskem ad Deum, k bogu, slovenski zbogom je jasen: biti na oni strani, z bogom.

Kakšna sreča, pravzaprav, da so se ljudje preseljevali že v pradavnini in si posojali besede. Ni ga menda v svetu omikanega jezika brez tujih primesi. Puško, hišo in hlev smo si Slovenci od Germanov sposodili tako zgodaj, da tujosti v njih ne zaznamo več. Pri romansko govorečih so nam bili všeč bajta, hlače in denar, tudi miza in šola. In ko se Madžari še niso obdajali z bodečo žico, so naši predniki, kontrabantarji pa taki, čez mejo prinesli madžarske klobuk, žep, šotor in celo top. A tudi mi drugih nismo pustili hladnih: Romuni še danes štejejo, kot so se njihovi pastirji naučili šteti od naših slovanskih pradedov.

Ko so Mavri prodirali na iberski jug, so za seboj pustili jezikovno dediščino, da malo takih. Španske besede na al- so izvorno arabske: od sladkega mandlja (almendra) do grenkih županov (alcalde). Keltski hall (sol) v krajevnih imenih na Salzburškem še danes vzbuja okus po soli, medtem ko je angleški ale (pivo) iz staroangleškega ealu predvsem čaroben. Kot je midva najbolj čarobna slovenska beseda. Njen čar je njena dvojina, od katere je v drugih jezikih ostal le mi. Štekate?