Dobro jutro: Sudanova smrt

Kadar umirajo živali, zlahka zajokamo. V njihovem trpljenju se namreč vedno skriva zgodba o ljudeh.

Objavljeno
22. marec 2018 18.02
FILES-YEAR2016-KENYA-AFRICA-ANIMAL-CONSERVATION
Zorana Baković
Zorana Baković
Zakaj ljudje pogosteje zajokajo, kadar gledajo umirati žival, kakor takrat, kadar opazujejo človeško trpljenje? O tem sem se spraševala, ko mi je po licu stekla solza, medtem ko sem gledala, kako se James Mwenda poslavlja od Sudana, zadnjega samca severnega belega nosoroga, ki je umrl ta teden.

James je za Sudana skrbel v kenijskem rezervatu Ol Pejeta, kjer so belega nosoroga noč in dan stražili oboroženi čuvaji. Pred kom so ga ščitili? Pred ljudmi! Pred lovci na njegov dragoceni rog in prav oni so krivi za to, da je Sudan ostal edini beli nosorog na svetu.

Zgodba o Sudanu nam veliko pove, in čeprav je svojih 45 let preživel daleč stran od nas, njegova žalostna slava pravzaprav jasno izraža stanje, v kakršnem živimo tudi mi na celini brez nosoroga. Njegovo vrsto je iztrebil človeški pohlep pa tudi brezup revnih hranilcev družin, ki se jim izumrtje neke vrste ni moglo zdeti večje zlo od trpljenja svojih lačnih otrok. Kadar se oče vrne domov, otroci ne sprašujejo, kaj se bo zgodilo, ko bodo izumrli beli nosorogi. Samo kruh bi radi jedli. Sudan nam pripoveduje o najhujši delitvi človeštva: na tiste, ki lahko plačajo karkoli, samo da bodo v svoji dragi hiši imeli še dražji kos redkega roga, in na tiste, ki nimajo izbire, razen tragičnega biti ali ne biti.

Nosorogov rog uporabljajo v kitajski tradicionalni medicini, vse pogosteje pa je samo simbol premoženjskega statusa, okras materialnih dosežkov. Uničenje je tudi v 21. stoletju poosebitev moči. V tem predelu človeških možganov se tisočletja ni nič spremenilo.

»Nevarno je imeti rad nekaj, česar se lahko dotakne smrt,« je zapisal James v sporočilu, s katerim se je poslovil od Sudana in nagovoril človeštvo. To je pravzaprav tudi bistvo ljubezni: videti globlje od trenutnega obstoja, doseči dlje od smrti. Zato tako zlahka zajokamo, kadar umirajo živali. V njihovem trpljenju se vedno skriva zgodba o ljudeh. »Pustili smo te na cedilu,« so po Sudanovi smrti zapisali kenijski aktivisti za zaščito ogroženih vrst. Sami sebe smo pustili na cedilu. Kot že tolikokrat do zdaj.