Nevidne pošasti nam grizejo poletne dneve, pri glavi in petah jim sleherni dan odščipnejo za polno pest svetlih trenutkov in mi smo le nemočni in le namišljeni varuhi poletnega ognja. A zato še ni treba v divje iskanje neznanih žrecev, ki nam svetlobo odnašajo na oltarje nevidnih malikov, saj nam je bila že zdavnaj izrečena naravna sodba, da bomo morali skozi temnejšo polovico leta spet dokazati, ali smo si jarko poletno svetlobo prihodnjega leta sploh zaslužili.
V mesecu velike košnje, velikem srpnju, hitro krajšanje dnevov najbrž najbolj opazijo jutranji kosci, ki so še pred poldrugim mesecem lahko prvo plast trave položili skoraj dve uri prej, kot jim svetloba zdaj dovoli začeti košnjo otave. A tudi preostali se ne moremo sprenevedati, da ne slišimo jutranjega ptičjega ščebeta pozneje kot prej, da so poldnevne sence naše pohodniške palice precej daljše ali da večerna posedanja na vrtovih, obali ali terasah niso več tako soparno žejna.
V tem mesecu bomo že nehote postali ljudje sončnice in se začeli obračati za soncem. Celo tisti, ki so bolj podobni sencoljubnim rastlinam, bodo začeli nastavljati obraze avgustovski svetlobi. Ta več ne skeli v očeh tako žarko kot julijska, pa je zato tudi veliko bolj ljubeznivo njeno božanje. Tu ni mogoče spremeniti ničesar: če svetloba zmore obračati velike cvetove, če upogiba cele veje dreves na svojo stran, če zmore v nebroju listov ugasniti poletne zelene procese in jih vse pometati na tla, če zmore uravnavati prirast lesa najbolj mogočnih lesenih orjakov, potem ji ne moremo preprečiti vsakoletne igre z našim nebogljenim telesom. Lahko pa se temu svetlobnemu plesu predajamo vse leto in v avgustu posrkamo čim več ponujene svetlobe, da se bomo s shranjeno v spominskih kamricah svojega bivanja vsaj tu in tam malo razsvetlili v bolj mračnem delu leta.
Na srečo ima tudi avgust največ dni, kar jih je mogoče spraviti v koledarski mesec.













