Tiskane izdaje
Hrup, pa naj gre za takšne ali drugačne zvoke, nešteto informacij ali za besedičenje, ki nas spremlja na vsakem koraku, postaja vse bolj nadležno. Vendar se, paradoksalno, ljudje vse bolj bojijo tudi tišine. Tudi ta zna biti zelo neprijetna, saj nas spravlja v zadrego, zato večina ne zdrži dolgo z zaprtimi usti. Menda povprečno izgovorimo okoli sedem tisoč besed na dan. Ali kot je v romanu Nočni vlak za Lizbono zapisal Pascal Mercier: Ljudje ne prenesejo tišine. To bi pomenilo, da morajo prenašati sebe.
Na Zahodu vsak fenomen hitro sproži odziv in v zadnjem času je menda postala tišina moderna. Pojavili so se različni posamezniki in organizacije, ki se ukvarjajo s to temo. Ne gre zgolj za takšne in drugačne duhovne vaje in meditacije ali umik v samotno divjino, ampak, denimo, za organizacijo skupnih večerij, kjer velja ena sama zapoved, in sicer da med obrokom nihče ne sme spregovoriti. Vse popularnejše postaja tudi skupno branje knjig v popolni tišini, nekatere agencije so se specializirale za zmenke na slepo, kjer se mora potencialni par spoznati kar se da natančno, ne da bi kdo izrekel eno samo besedo.
Vse lepo in prav, vendar se je težko izogniti vtisu, da ne gre zgolj za še eno modno muho. Ki jo bo verjetno kmalu nadomestila druga modna muha, namreč, da je treba čim več govoriti. Kakorkoli že, živimo v časih, ko so popularne skrajnosti, pravilo zlate sredine pa velja za omledno, brezbarvno in dolgočasno. In vendar je verjetno prav zlata sredina tisto, kar najbolj potrebujemo. Poziv k molku se zdi zelo podoben nenehnim diktatom o zdravi prehrani, gibanju, vedenju, modi, dietah ..., skratka, takšnim in drugačnim zapovedim, ki pomenijo večno vrtenje v krogu preobilja in odrekanja. To pa postaja vse bolj shizofreno. V slogu Woodyja Allena: Življenje je polno tegob in trpljenja – in vse to mine veliko prehitro.
