Dobro jutro: Tisoč in en par

Sploh če je smer prava: pozitivna in je posredi globoka ljubezen, potem se poraja veliko lepega, močnega in ustvarjalnega. Če pa lepote v razmerju ni, se izgubi tudi mnogo potenciala.

José in Pilar. Portugalec in Španka. Pisatelj ter novinarka in prevajalka ali še en ljubezenski par, zapisan v zgodovino človeštva, v katerem je skozi »midva« vsakdo bolje izrazil tudi sebe. Eden brez drugega ne bi bila nikoli tako zelo celovit »jaz«; gotovo bi bil vsaj drugačen.

Pokojni portugalski Nobelov nagrajenec José Saramago se je do polnosti »naredil« ob Pilar del Río, s katero je preživel zadnje slabo četrtletje svojega 87 let dolgega življenja. Bila sta dva Saramaga, eden prej in še tisti potem, ko je na njegovo pot stopila skoraj tri desetletja mlajša Pilar. Obstajal je portugalski in pozneje »španski« Saramago – v Lizboni in v prostovoljnem izgnanstvu na kanarskem otoku Lanzarote. Enak prelom je doživela tudi ženska njegovega življenja.

»Tako dolgo je trajalo, da je prišla,« se ji je poklonil v Drobnih spominih. Ko pa se je pojavila, v njem vse do smrti niso presahnili vrelci ustvarjalnosti. Pisal je do poslednjega diha, in kot je mogoče občudovati v dokumentarnem filmu José in Pilar, sta skoraj do konca njegovih dni tudi neutrudno potovala na različne konce sveta – zato da bi govoril o svoji književnosti in skozi njo o mračni nečlovečnosti človeštva pa o božjem, ki da ga ne more biti. Pilar je hodila z njim, med bralce in občudovalce, ter z zavedanjem, da je njuno življenje prevelik privilegij, da bi smela tarnati o utrujenosti ali naveličanosti, da bi smela obtičati na mestu ali obrniti hrbet javnosti, da bi delala manj in ne več brez prestanka.

Tako plodovita in do konca ustvarjalna sopotništva se ne posrečijo prav pogosto. Ko pa se, pomagajo iskriti plamen še v drugih ljudeh.