Dobro jutro: To ni Slovenija

Onega petka, ko smo Sobotno prilogo poslali v tiskarno in v lokalni krčmi pili opoldansko kavo, je mimo prišel Pero. Pero hodi tako, kot da bi med vsakim korakom še malo zaplesal. Glavo mu je krasil oguljen rjav klobuk, oči je imel skrite za črnimi očali. Ko sem ga treščil po ramenih, me je vendarle prepoznal.

»Pero, gnusoba, kaj počneš?« Kot da bi nestrpno čakal na vprašanje. »S Pankrti smo posneli singl,« je izstrelil mož, ki je pred štiridesetimi leti kot vokalist Pankrtov spremenil podalpski rock'n'roll. »Ne verjamem,« sem s provokacijo udaril nazaj, saj sem ga zadnji dve desetletji ničkolikokrat vprašal, ali namerava s Pankrti še kaj posneti, pa je vedno zmajeval z glavo.

»Gotovo imaš vse skupaj posneto na telefonu,« sem ga dražil. Zasvetile so se mu oči, telefon je potegnil iz žepa, na zaslonu se je prikazala fotografija dveh otrok. »Aha, vnučke imaš na ekranu?« sem vprašal. Pankerski dedek se je široko nasmehnil. Medtem je brskal po telefonu, da bi mi predvajal najnovejši posnetek Pankrtov. »To ni Slovenija,« je odrecitiral naslov pesmi. Krčmo smo obrnili na glavo, a slušalk, prek katerih bi vzpostavili neposreden stik s posnetkom, nismo našli. Zvočnik, vgrajen v telefon, je hreščal. Dve kitari ropotata, kot takrat zdavnaj, ko sem Perota in ekipo prvič videl v menzi študentskega naselja. Pero se dere, tako kot takrat zdavnaj, ko mi je po petnajstih poslušanjih vendarle uspelo rekonstruirati, kaj je želel pesnik povedati. Slavc razbija po bobnih kot maratonec, ki je sklenil pred ciljem pospešiti tempo. In Bore, basist, v kaos vnaša nekaj reda. »Ni še zmiksan,« je pojasnil Pero in se pohvalil, da je avtor glasbe in besedila. »Refren poslušaj,« me je še opozoril. Ničesar nisem razumel. Čakam, da mi pesem odigra radio.

Potem je Pero telefon z vnučkoma na zaslonu pospravil v žep, s plesnim korakom je nadaljeval pot v megleni dan.

Megla je bila takšna kot takrat zdavnaj, ko sem jih prvič slišal.