Spomnim se, kako mi je rekel, »da si želi, da bi imel v življenju osebo, s katero bi lahko doživljal lepoto skupaj«. To je rekel prav on, ki so ga klicali mag gledališča sanj, iskalec lepote, ki je v gledališča po svetu privabil ljudi različnih kultur in svetov, ki so njegove arhetipske podobe doživljali podobno, kot eno telo. »Me razumeš, kaj mislim?« je rekel. »Lepo bi bilo imeti ob sebi nekoga, ki bi bil priča vsemu, kar ti si. Tvojemu življenju, tvojim uspehom, padcem, tvojim temnim trenutkom in trenutkom največje sreče ...« Že takrat me je to čudno ganilo. A mislim, da je globoko v sebi vedel, da je privilegiran, ne samo zato, ker se skozenj pretaka toliko magičnih svetov, ampak tudi zato, ker ima njegovo ustvarjanje »toliko prič«, ki to lepoto doživljajo in zaznavajo. Njegova sestra Livija, s katero sta trideset let ustvarjala gledališče sanj, je bila priča vsaki gledališki podobi, vsaki rani igralcev na odru, razlitemu vinu, črepinjam pod bosimi nogami, krvi, solzam, čisti esenci lepote. Aljoša Rebolj, njegov prijatelj, njegov igralec, nato njegov fotograf, je v objektiv ujel trenutke v predstavi, vozle lepote in bolečine, in jih zamrznil v času. Borštnikovo srečanje se odpira z galerijo platen fotografij, ki so priče njegovega ustvarjanja v zadnjih dvanajstih letih. Simfonija otožnih pesmi, Faust, Somrak bogov, Medeja, Inferno, Michelangelo, Hamlet, Rihard III. + II., Tesla … Hommage à Tomaž Pandur.
»Ko bi le ti lahko videl, kar sem jaz videl s tvojimi očmi.« Tisti citat Rutgarja Hauerja v Iztrebljevalcu, ki ga je Tomaž tolikokrat citiral. »Videl sem stvari ... ki mi jih vi, ljudje, ne bi verjeli ... Goreče bojne ladje pred ozvezdjem Oriona, bleščečega kot magnezij ... / In vsi ti trenutki bodo izgubljeni v času ... kot solze v dežju ...«
On zdaj gleda ladje pred ozvezdjem Oriona, mi lahko strmimo v podobe, ki jih je Rebolj iztrgal času. Imel si priče, Tomaž, veliko prič.