Dobro jutro: Tudi to bo minilo

Pogosto srečujete starše, ki jim obraz mehčajo smejalne gube? Starše, katerih oči razkrivajo spokojnost duše?

Objavljeno
14. oktober 2014 19.40
Sonja Merljak, Delo.si
Sonja Merljak, Delo.si

Sama pogosteje srečujem takšne, ki nimajo veliko časa za prisrčen krohot in mile poglede, saj vsak dan poskušajo predvsem preživeti, medtem ko žonglirajo z otroki in službo.

A v dolgih letih starševskega bedenja nad odraščanjem so tudi trenutki, ko se zdi, da je narava dovolila, da si naberemo novih moči.

Pogostejši so takrat, ko so otroci prerastli vihravo obdobje zgodnjega otroštva in ko še niso vkorakali v viharno obdobje najstništva. Takrat so razumni, dojemljivi, prisrčni. Starši smo zanje najmodrejši ljudje na svetu. Še vedno nas radi objemajo s svojimi rahlo zalitimi ročicami (in velika verjetnost je, da pri tem ne puščajo mastnih ali barvnih madežev na oblačilih). Starši jim razumsko zmoremo celo dopovedati, da ne smejo bratcev in sestric tepsti za vsako figo.

Med družinskim slavjem lahko obsedimo in prizanesljivo, s pokroviteljskim nasmeškom, ki nam viha kotičke ustnic, opazujemo druge, kako že napol histerični poskušajo krotiti svoje malčke. Če smo dovolj samozavestni, pri tem celo izustimo: »Ne skrbi, tudi to bo minilo.« In se zraven še pohvalimo, kako se zdaj vsaka peka piškotov ne prelevi več v spopad titanov.

Pri nas doma je prejšnji konec tedna tak trenutek trajal kakšnih štiriindvajset ur. Nato so se otroci najprej s flomastri (kljub prepovedi) porisali po vsem telesu; med skakanjem po trampolinu so se skoraj katapultirali med vrtnice; in vsak sorojenski nesporazum je vključeval tudi udarec. Svoje prevzetne besede sem morala vzeti nazaj. Do naslednjič, ko mi bo smejalne gube in mili pogled uspelo, tako vsaj upam, ohraniti za vsaj 48 ur.