Dobro jutro: Učenje sreče

V Nemčiji so heidelberški šoli, kjer se učijo sreče, že sledile številne druge – bi ji morali tudi drugod?

Objavljeno
16. januar 2018 20.07
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
Za ravnatelja gimnazije in poklicne šole v nemškem Heidelbergu je sreča resna stvar. Ernst Fritz-Schubert je prvi v državi uvedel šolski predmet sreča in kdor hoče, ga lahko pripiše med svoje predmete za maturo. »Ne gre za pedagoški posladek, sreča je resna stvar, čeprav so šolarji med učenjem zelo dobre volje,« piše na spletni strani šole Willyja Hellpacha.

Navajajo primer: sedemnajstletna Janina in njeni sošolci sedijo v krogu, zaprejo oči in štejejo. Poskušajo začutiti trenutek, dati prostor drugim, a si ga vzeti tudi zase. Vse ne teče že od začetka, nekateri so prehitri, drugi pretihi, a ko steče vsem, zaploskajo. »Janina in njeni sošolci imajo srečo, in sicer kot šolski predmet.« Naslednjič jim bo gledališki igralec med igro pomagal pri izražanju in razumevanju čustev, motivacijski trener jim bo pokazal skrivnosti pozitivnega razmišljanja, družinski terapevt jim bo pomagal razvijati občutek jaza v družbi, ugotavljanja vpliva na druge, ki se ga morda sploh ne zavedajo.

Ravnatelja je motilo, da je šola med učenci tako zelo nepriljubljena, mladi se dobro počutijo na počitnicah in doma, slabo pa pri zobozdravniku – in v šoli. Skupaj z nekaterimi drugimi strokovnjaki je že pred desetletjem ustvaril šolski predmet za učenje sreče in dobil podporo oblasti dežele Baden-Württemberg, čeprav pristojni raje govorijo o učenju življenjskih kompetenc. Ernst Fritz-Schubert pa zdaj vodi tudi inštitut, ki se ukvarja s temi vprašanji.

Kaj je sreča? Ali je ne čuti vsakdo drugače in še posebno mladi? Ko so jih vprašali, so vsi navajali pripadnost, skupnost in dobro telesno počutje, nihče ni govoril o nakupovanju ali zabavah. Najboljšo oceno hočejo za spoznanje, da je pred njimi vse odprto, da so vredni novega in lepega. V Nemčiji so heidelberški šoli že sledile številne druge – bi ji morali tudi drugod?