»Od treh ljudi, ki mi prihajajo naproti, mora eden biti moj učitelj.« Konfucijev izrek nas še vedno opozarja, naj pazljivo poslušamo ljudi okoli sebe, saj nas vsak tretji gotovo lahko nauči nečesa, česar še ne vemo. Toda med vsemi ljudmi, ki so nam prihajali naproti, medtem ko smo odraščali, je bila samo ena oseba učiteljica ali učitelj, ki nas je naučil, kaj učenje sploh je.
Kitajci so prejšnji teden praznovali dan učiteljev. Prihodnji mesec jih bomo vsi lahko počastili ob svetovnem dnevu, posvečenem učiteljem. Toda pravzaprav bi se jim morali vsak dan zahvaliti in – ne glede na to, ali smo že odrasli, ostareli, dozoreli ali pa smo šele na začetku svoje življenjske poti – večno doživljati tisti prvi dan, ko smo se usedli v šolske klopi. Tista prva ura, ko nam je učitelj odprl vrata do galaksije znanja, je bila prelomni trenutek. Takrat smo namreč začeli spoznavati, česa vsega ne vemo.
Učitelj je eden od tistih poklicev, ki niso le služba, ampak predvsem plemenito poslanstvo. Učitelj je oseba, ki v abecedo in tabelo množenja vnaša duhovnost najpomembnejšega od vseh verovanj: vere v znanje. In to še ni vse. Učitelj nas je naučil, kako to znanje prenašati, in za to se mu je treba dvakrat zahvaliti, saj noben nauk ni veliko vreden, če ni našel poti iz genialne glave v vsakdanje življenje. Tudi to še ni vse. Učitelj nam je pokazal, kako prijatelju reči »oprosti« ali »prosim«, in to je morda najdragocenejše znanje, ki iz nas dela boljše ljudi ... Če nato seveda nismo pozabili nanj.
Zame je september mesec učiteljev. Takrat široko odpiramo notranje oči in opazujemo tri ljudi, ki nam prihajajo naproti. Vsak se nas spotoma dotakne z novim navdihom. Zato ker nam je nekoč učitelj pojasnil, da je priznanje tega, da nečesa ne vemo, začetek velikega procesa učenja, ki traja za vedno. Zorana Baković