Dobro jutro: Ukradene krone

Jeziki so od nekdaj zlahka zlobni, precej teže pa dobrohotni, predstave, ki jih imamo o drugih, so pogosto bolj negativne kot pozitivne. Zato niti ne preseneča, da so vsakdanja razmerja, v katera vstopamo prostovoljno ali ker je pač treba, parada – nesporazumov.

Nekdanja francoska prva dama Valérie Trierweiler, ki je šla letos skozi pravi pekel prevarane in zavržene ženske, poskuša v knjigi Merci pour ce moment razložiti javnosti, kdo je v resnici. O sebi je, kakor piše, prebrala vse mogoče (ali bi lahko brala), kajti o njej je izšlo več kot dvajset knjig, mediji so jo postavili na nič koliko naslovnic, člankov, v katerih nastopa, je na tisoče. Seveda, tudi sama novinarka, ve, da strele udarjajo predvsem v visoke vrhove, taki so pač zakoni narave, in vendar je žalostna v ponižanju in razočarana v vseh pritaknjenih identitetah. V večini se ne prepozna, zato zdaj o sebi pojasnjuje v knjigi, razkriva se v čustvih in dejanjih. Piše, kdo je in kakšna je, skozi zdaj že končano ljubezensko zgodbo s predsednikom razkriva svoj »jaz«, tistega, o katerem vsaj verjame, da je pravi. In povzroča nov nesporazum, kajti ob sebi presoja po svoje tudi o drugem – o prvem med Francozi ...

Seveda ni treba gledati visoko v nebo, da bi videli strele, nevarne, maščevalne ali vsaj neprijetne. Te ves čas švigajo tudi niže. Da smo ljudje kritični, v nekaterih prostorih nemara še bolj za hrbtom kot v drugih, in imamo kritiko raje od samokritike, je očitna težava. Zaverovani v svoj prav, vztrajni v svojem ponosu in neomajno majhni v trmi, predvsem pa slabo pripravljeni na resnico, ves čas drug drugemu krademo identitete in si počez pritikamo nove, po lastnih predstavah. Ničkolikokrat smo že zgrešili, mnogokrat še bomo. Da pri tem ne bi zase zlahka našli opravičila, se ni bati, a opravičiti se drugemu je teže. Krona je le krona.