Dobro jutro: Univerzalna govorica

Kaj govori o človeku glasba, ki jo posluša? In kaj o tistem, ki je najraje v tišini in nima ne muzikalnega odnosa ne vzgoje, nikoli instrumenta pod prsti?

V vsaki predvolilni kampanji je ogromno hrupa, a nemalo tudi glasbe. Tokratni pretendenti za prvi stolček v Franciji čutijo menda še posebno veliko afinitete do nje, vsaj več kot kandidati kdaj prej pred njimi. Ne le da skrbijo za zvočnost svoje predvolilne kampanje – skladatelj in pianist Jean-François Zygel je za France Musique socialista Hamona označil za sonorno, po izboru glasbe, najbolj religioznega, liberalca Macrona za kontradiktornega, radikalnega levičarja Mélenchona za liričnega, konservativca Fillona za koherentnega, nacionalistko Le Penovo za najbolj ponavljajočo se nadležno ... – še drugače, kandidati želijo večinoma tudi programsko utreti muziki široko pot v ospredje, tja, kjer je v resnici njeno mesto: med najmlajše.

Po Le Mondu »študije nevroznanosti pač kažejo na tesne povezave med glasbeno vzgojo in razvojem kognitivnih, intelektualnih in socialnih spretnosti. Da bi bolje pripravili otroke na učenje osnov in bi zmanjševali neenakosti, je treba prednostno skrbeti za umetniško izobraževanje že od jasli in vrtca,« verjamejo v taboru Emmanuela Macrona, ki se med kampanjo kaže kot ljubitelj norveškega elektronskega indie dueta Lemaitre. Pod njim bi široko odprta umetniška vzgoja postala »nacionalna prioriteta« ... Postala bi tudi pod Marine Le Pen, čeprav bi Francozi potem poslušali drugačno muziko: populizem ljubi domoljubje, ki je le bolj blagozvočna sopomenka za nacionalizem. Pod Françoisom Fillonom bi spet igrali drugače, njegova glasbena kulisa je evropska ...

Kaj poslušamo? Odo? Odo čemu? Glasba odpira, ob njej se odpiramo drugače, pravi genialni francoski matematik Cédric Villani. Zato se, vsa, ne bo nikdar pustila propagandno zapreti, tisti z veliko začetnico uspe vedno prodreti čez planke. In zato naj človeku od mladih nog igra Glasba.