Dobro jutro: Upanje

In poleg tega upanja niso marali številni pesniki in filozofi. »Prav res, upanje je najhujše zlo, saj samo podaljša človekovo trpljenje,« je robantil Friedrich Nietzsche. »Kaj sploh je upanje?« se je spraševal lord Byron. »Nič drugega kot barva na obrazu obstoja. Odstrani jo najmanjši dotik in potem vidimo, kakšne vlačuge z udrtimi lici smo se držali.«

Zbiralec pregovorov z začetka dvajsetega stoletja pa je vendarle zapisal, da človek začenja umirati tisti trenutek, ko od jutrišnjega dne ne pričakuje ničesar več. In to drži še danes. Okrog nas se podirajo svetovi, varnost, v katero smo slepo verjeli, se tudi v naši Evropi topi kot sneg. Kdorkoli misli, da mu bo gotovo prizaneseno, se drži Byronove prispodobe.

Ob praznih srcih in izpranih možganih v naših nedrjih pa je še posebno pomembno, da obdržimo upanje v boljši jutri in v boljšega človeka. Vidimo, da je enim vseeno, a nam ni. Le tako lahko dobro razmislimo, kaj je treba narediti za vrnitev nedolžnega življenja, ki smo ga tako po krivici nenehno kritizirali. Za narobe smo razglašali to in ono, se razburjali kar počez, a smo ves čas vedeli, da se nam zaradi tega ne bo nič zgodilo.

Zdaj samo upamo.

Ko bo spet vse dobro, se bomo spomnili, da so japonski znanstveniki že odkrili center naše sreče. Bolj zadovoljni med nami imajo večji tisti del možganov v temenskem režnju, ki ga po navadi povezujemo z zavestjo, so odkrili znanstveniki univerze v Kjotu.

A je še upanje: povečamo si ga lahko tudi vsi drugi, saj so merjenja z magnetno resonanco pokazala, da se siva možganovina v predelu, imenovanem »precuneus«, povečuje z našimi akcijami kot meditacija, najbrž pa tudi z malo športa ali odločitvijo za pozitivno razmišljanje. In z upanjem?