Tiskane izdaje
Včasih se zgodi, da se ne znaš ustaviti. In potem življenje prevzame odločitev in te ustavi, dobesedno. In tako sem čas, ko bi morala biti na Ptuju, na dnevih poezije in vina, ali v Sarajevu, na filmskem festivalu, preživela v zdravniških čakalnicah. Po eni od terapij sem si s prijateljico privoščila kavo v bližnjem Daktariju. Med neobveznim pogovorom na avgustovskem opoldanskem soncu sva iz ozadja zaslišali besede, ravno prav glasne, da so raztrgale najin tok misli. »Nikoli nisi sam. Zrt skozi zrcalo številnih oči. Ljubijo vedno drugi pogledi tretjega v tebi.«
Obmolknili sva in prisluhnili. Bilo je enigmatično, vznemirljivo, zaplenilo je pozornost. Ozrla sem se v smer glasu, za mizo ob steni je sedel pesnik Vid Sagadin Žigon s prijateljem. Odneslo me je tja. – Kaj je bilo to? Čigava pesem je to? – Moja, je rekel Vid, in si dolil kave. – Naj ti predstavim prijatelja, sarajevskega poeta, Dragana Mučibabića, urednika Sarajevskih juter poezije. – Prisedita, pravi on.
Spogledam se s prijateljico. – Ne morem. – Samo za hip. Za eno pesem.
In sva prisedli. Za hip, ki se je raztegnil v neskončnost. Mučibabićeva ljubezenska poezija je v telesu sprožala nenavadne reakcije; ne samo v nama, zdelo se je, kot bi zastali vsi pogovori gostov za mizami v Daktariju. (– Poezija je moja realnost, je rekel Vid. Pišem, ker moram.) Obema so žarele oči. Pred sabo sta imela džezvico s kahvo in rahatlukom.
Imela sem Ptuj pesnikov in Sarajevo za eno mizo. Točno opoldne v Daktariju se je vame usula poezija ljubezni, poezija bolečine, poezija neizrekljivega. Bila je ura čarovnije, govorjene na glas, ki je prišla, ne da bi jo klicala. Kaj sem hotela reči. Da upamo in ljubimo in jamramo in drsimo skozi to življenje ... in se v takih malih kvantnih preskokih srečamo. Tudi zato, da se zavemo, da poezija ni nekaj, kar je tam nekje, ampak je ves čas zelo blizu, znotraj, kot skrivni magnet med nami. Ali kot pravi ena od Vidovih pesmi: »Zakaj vedno, kadar mislim nase, pride vame nekdo drug? Zakaj tudi, ko ne mislim več nase, ta drugi noče oditi?«
