Dobro jutro: Ustaviti trenutek

Ponoviti trenutek sreče, to me žene.

Objavljeno
02. november 2015 18.36
Vesna Milek, Sobotna priloga
Vesna Milek, Sobotna priloga
Pred petnajstimi leti sem stala na vrhu piramide Sonca v mestu Teotihuacan, ki ga pripisujejo kulturi Toltecov. Tam je čepel Indijanec, zamaknjeno zrl na Avenijo mrtvih pod sabo in igral na piščal. Pogledal me je, se mi nasmehnil in rekel: Vsako jutro pridem sem in igram svojemu mestu. Zvok njegove piščali, pokrajina z nopali in agavami, neznana melodija, čas se je ustavil. Spet sem tukaj, z igralskim ansamblom ljubljanske Drame z Goethejevim/Pandurjevim Faustom. Ni enako, a je prav tako močno. Ponoviti trenutek sreče, to me žene. Morda se je že zgodil, nekoč nekje. Morda se je vse že zgodilo. Morda je v določenem trenutku klica preteklosti in prihodnosti hkrati, pa nam tega takrat ni dovoljeno vedeti.

Dirk Lotgerink, svetlolasi prevajalec in naš »skrbnik« v Guanajuatu, profesor španske književnosti, se je iz Nizozemske preselil v Mehiko. Zakaj? Skomigne z rameni. So stvari, ki so nerazložljive. Ampak zaradi vaše predstave malo bolj vem, zakaj. Kot da tu, v Mehiki, v vsakem trenutku čutim Goethejevo Faustovo misel: Postoj, trenutek, kako si vendar lep. Goethejev Faust se zaganja v zid, da bi prodrl v bistvo stvari, jaz sem se v tem mestu našel na drugi strani tega zidu, če me razumeš?

Ne verjamem, rečem. Ni naravno, da človek ves čas nenehno tako močno doživlja stvari.

Poglej, pravi. Poglej ta par. Moški in ženska, morda šestdeset let, sedita na klopici v parku, spokojna, in se držita za roke. Na drugih klopcah sedijo ljudje, družine, strmijo predse, na ustnicah jim igra nasmešek. Nobenih telefonov, samo sedijo tam in so videti srečni. Koliko takih trenutkov se je zgodilo v naših življenjih. Koliko smo jih zdaj, v tem hipu sposobni priklicati v spomin. Pisanje je morda obupan poskus, kako konzervirati, zamrzniti podobe, predstave, slike, srečanja, misli, svetlobo mesta, sestavljenega iz barv mavrice. To je moj mali raj, ki si ga ustvarjam, da bi preživela, kot pravi Goethe, da lahko vsaj za hip pozabim na grozo zdaj, ki se dogaja čisto blizu nas. In ja, tudi zato, da v vsem tem lahko napišem pozitivno Dobro jutro, kot se zahteva za to rubriko.