Ko je bil Zoranov sin še čisto majhen, ga je prosil, naj mu vsak film, ki sta ga gledala skupaj, obnovi v petih stavkih. Če je razumel, kar se je zgodilo, bo to znal povzeti s tako malo besedami, mi je pojasnjeval. Tako je to v znanosti, je trdil. Tako je tudi v umetnosti, je bil prepričan. Kako da se tega tudi sama nisem spomnila?!
Ravno nasprotno, svoje sinove sem prosila, naj mi vse, kar se jim je zgodilo, opišejo do najmanjših podrobnosti, da mi vsako igro predstavijo z različnih vidikov, da bodo o vsem znali govoriti na dolgo in široko. Zdelo se mi je, da je to prava pot k ubeseditvi obstoja vsega okoli njih in da je pomembno znati izraziti tudi svojo podzavest, da bi bile sanje lahke in realnost ustrezno urejena. Kljub temu me je Zoranov pristop privlačil. Prebrala sem, denimo, Pamukov Muzej nedolžnosti in vseh 600 strani poskušala povzeti v 60 besedah. Ali pa sem si spet ogledala triinpolurni film Rubljov Andreja Tarkovskega in se prisilila, da sem ga sama pri sebi povzela v petih prostih, in ne kilometrskih stavkih. In kolikor pogosteje sem to počela, toliko bolj se mi je zdelo, da je smisel vsega kakor človekovo dihanje.
Vse vdihavamo v svoja pljuča počasi, dolgo in natančno, nato vse skupaj izdihnemo v kratkem izdihu. Silovitem, gorečem in bogatem. Med polnim in praznim lahko vse spravimo v teh pet močnih verzov. Življenje je haiku poezija. Oziroma kakor je pel Arsen Dedić: »Vse, kar veš o meni, lahko spraviš v dve besedi«. Je dovolj reči »ljubim te« in tako zajeti vso zapletenost odnosa med velikanskima dušama? Oziroma če razmišljamo obratno, ali ljubezen prenese veliko besed, različna pojasnila in razlage, zakaj, kako, koliko? Zoran je umrl mlad. Žalovanje za njim je bilo neznosno. Zbirali smo se, da bi molčali o njem. Samo njegov sin je nekoč tiho vprašal: »Kako so tebe, tako velikega, spravili v eno samo majhno besedo – smrt?«
Tiskane izdaje
