Tiskane izdaje
Na polomljenem ležalniku sredi plaže, vrh kopice brisač, krem za sončenje z vsaj tremi različnimi zaščitnimi faktorji, časopisov, luknjastega sončnika, zmečkane torbe za plažo, para natrganih natikač, žepnice, slamnika, pepelnika, pločevinke od piva, dveh podvodnih mask, vžigalnika, slamic, šilčka, praznega ovitka od sendviča z 'maxi polnilom', mobilca, kartona s pico, sončnih očal, svinčnikov z radirko in brez nje … vrh kopice je torej ležala – revija. Vabila je z lahkotnim poletnim branjem – vprašalnikom z naslovom Ali ste morda hoarder? In nekdo se je očitno že trudil z odgovori …
Imate več primerkov istega predmeta? Odgovor: »Itak, nikoli ne veš, kdaj se kaj pokvari.« Vas je sram nereda v hiši? »Ne jamram. ):« Količina stvari, ki jih imam, je vzrok za spore v družini. »Živim sam. (:« Čez te stvari se težko prebijem. »Ampak to se mi dogaja tudi na praznem stopnišču – proti jutru …« Včasih kakšno stvar zavržem, a se pozneje premislim in jo grem iskat v smeti. »Tako je nastala pica.« Včasih kupim več enakih stvari. »Plato piva.« Počutim se nelagodno vedno, ko moram kakšno stvar zavreči. »Celo umazan robček.« Hranim stare časopise, ker bom morda še kdaj iskal kakšno informacijo. »Ko bom pisal spomine.«
Stoli v mojem stanovanju niso za sedenje, ker so polni stvari. Nekdo je pripisal: »Ker so trdi.« Kupujem na razprodajah, čeprav stvari ne potrebujem. »… čeprav šparam.« Veliko časa namenjam razmišljanju o stvareh, ki jih imam. »Za vsak primer, če katere še nimam.« Rad hranim vse, kar ima zame sentimentalno vrednost.
Tu je odgovor manjkal. Kar ga zagledam. Mokrega, skuštranega, zgodnjih štiridesetih. Leze iz vode, si natika očala, nato še bolj natrgane natikače, kot so tisti, na ležalniku, in pohiti h kopici, v kateri zvoni. Končno najde telefon in vanj ves zadihan zagotavlja, da je, oh, še zmeraj sam in da, ja, seveda se je spomni, veliko spominov nanjo hrani. Teh vsaj ne more kopičiti, pomislim. On pa: »Več 'rama' rab'm kupit', tol'k' jih je.«
