Dobro jutro: Večje od oskarja

Dve besedi sta obviseli v zraku po podelitvi oskarjev. Izgovorila ju je dobitnica zlatega kipca za glavno žensko vlogo Frances McDormand, ki je v filmu Trije plakati pred mestom upodobila zlomljeno, trmasto in neustavljivo mater, ki išče pravico za svojo umorjeno hčer. Dame in gospodje, je rekla na koncu svojega govora, v katerem je na noge dvignila ženske nominiranke v dvorani, zapuščam vas z dvema beseda: »Inclusion rider.« 

In se je začelo. Ves svet, predvsem tudi angleško govoreči, se je spraševal, kaj za vraga ta izraz pomeni. Trideset milijonov ljudi je menda poguglalo pravi besedi (pa niso izvedeli nič), dodatnih dvajset milijonov pa je klikalo napačno slišani »inclusion writer«. Kot je igralka pozneje pojasnila na tiskovni konferenci, gre za klavzulo, ki se jo na zahtevo oziroma prošnjo igralca vstavi v njegovo pogodbo ter ki nato vpliva na izbiro igralske zasedbe in same filmske ekipe, s čimer naj bi dosegli določeno raven spolne, rasne in druge raznolikosti. Za izraz je izvedela pred kratkim, ideja se je rodila na Univerzi Južna Kalifornija in se oblikovala v posebno iniciativo. Ena od pobudnic je razložila, da bi taka klavzula spodbudila zasedbe in celotne filmske ekipe, da odražajo svet, v katerem živimo. Tipičen film ima od 40 do 45 govornih vlog, le okoli 10 od teh je pomembnih za zgodbo, pri preostalih ni razloga, da raznolikost ne bi veljala.

In tako dan po oskarjih nihče več ni pisal o tem, da igralka ni bila naličena ali kateri oblikovalec je zanjo priskrbel bleščeče zeleno obleko. Tudi to ni bila novica, da je na zabavi po podelitvi njen zlati kipec izginil, ker so ga ukradli, in potem spet našli, kradljivca pa aretirali. Ko se je spet našla z »idealnim moškim Hollywooda«, kot je oskarja nekaj ur prej imenoval voditelj podelitve Jimmy Kimmel, je svet že izbral svoj najljubši trenutek večera. In govor, po katerem Hollywood morda nikoli več bo več isti, kot je bil.