Tiskane izdaje
Nekoč so živele tri ženske. Prva je bila šefinja brez šoferja, dama. Druga, doktorica znanosti, ni dopuščala svinjanja. Tretja je bila novinarka, ki je še zaznavala razliko med želeti in hoteti. Bile so solidna trojka. Vsaka iz drugega testa, rojene v različnih svetovih, vzgojene z različnimi pogledi na svet – z izjemo pogleda na moške. Ta jim je bil skupen, v glavnem jasen. Le novinarkin se je včasih zameglil. To se je zgodilo vsakič, ko je kdo žensko prekrstil v punco. Meglen pogled si je najlaže predstavljati tako, kot ga je opisal pisatelj Vitomil Zupan. Nekoč je na klišejsko vprašanje mlade izpraševalke, kakšen je njegov pogled na svet, žla(e)htno izdavil, da bolj meglen, ker mu ga kazi mrena. Očitno je njegov notranji radar kljub mreni nakazoval pravo smer.
Tudi notranji radar dame od zgoraj deluje tako: vedno v pravo smer, k moškim, ki jim je bila v življenju dovolj ena mati, medtem ko doktoričin z mikroskopsko natančnostjo zaznava idejo o mlajših moških, ki še kar iščejo mame.
Nekega dne se trojka dogovori za ženski večer. Doktorica, kriva, da se že lep čas niso videle, pošlje sporočilo: »Drage punce!« Želi nazdraviti mladosti in slišati kak resničnostni ženski vic. Dama je za, novinarka, profesionalno okužena, pa jima odgovori z zgodbo o tem, kako je lepega dne šla v sredogorje, da spiše reportažo o vlogi ženske sredi hribovja. Oskrbnik koče je reportažo vzel skrajno resno. Razkazujoč ji notranjost, je dejal: »Zdaj pa – ženske!« In vzel pol štruce kruha ter jo ubral proti cesti pa na drugi breg, kjer so se pasle krave. Tam je vključil svoj notranji radar: »Punceee, kje ste moje punceee!?« Z vsakim korakom jih je imel več. Z gorsko reportažo ni bilo nič, ostala pa je fotografija oskrbnika s »puncami«.
